Oswiecim~Auschwitz Birkenau

Poletno dopustniško rajanje sva preživela na krajši poti preko Madžarske in Slovaške na Poljsko, kjer naju je zanimal predvsem Krakow ter rudnik soli Wieliczka, seveda pa nisva mogla mimo ene najhujših tragedij v človeški zgodovini in največjega spomenika omračenemu človeškemu umu.

Nad celotnim področjem taborišč, ki so bila tri glavna:

• Auschwitz I. - koncentracijsko taborišče
• Auschwitz II. - uničevalno taborišče (tudi imenovan Auschwitz-Birkenau)
• Auschwitz III. - delovno taborišče (tudi imenovan Auschwitz-Monowitz),

ki so imela preko 40 podružnic, je v zraku čutiti nekakšno "tesnobo" , ki se je rešiš šele nekaj ur po obisku spominskega parka.

Presenečen sem bil, ko sem videl, da Izraelske srednje šole organizirajo ekskurzije (mogoče celo maturantske izlete) v Auschwitz, kjer se zbirajo pred spomenikom in dolge ure molijo ter prepevajo.

Pri fotografijah, ki jih bom nanizal je vsaka beseda odveč. Razen manjših komentarjev kaj je na sliki, vas bom prepustil zgovornim posnetkom, pa si skušajte ustvariti svoje mnenje o grozotah, ki so se tam dogajale.





Vhod je bil (in je) zaznamovan s ciničnim napisom »Arbeit macht frei« (Delo osvobaja).





Sredstva prisile



Zloglasni dimnik krematorija, ki se obnovljen nahaja v taborišču Auschwitz I. Ta krematorij je bil manjši od porušenih, ki kot opomin človeški norosti stojijo v Birkenauu in ob katerih na zgornjem posnetku molijo mladi židje.













Tudi sam krematorij je obnovljen in pogled nanj ta pretrese in te ne pusti ravnodušnega.











Še par mračnih utrinkov iz večjega taborišča Auschwitz - Birkenau, ki je bil predvsem uničevalno taborišče, za razliko od predhodnega, ki je bil vsaj sprva namenjen kot taborišče za vojne ujetnike.

Že na postaji (na sliki) so ločili starce, ženske in otroke in jih takoj odpeljali na "kopanje", zdravi in močni možje in ženske, pa so bili odpeljani v delovne kampe.

Sečoveljske soline

28.9.2006

Pozne popoldanske ure, ko sva z Miro čakala na ladijo MSC Georgia, iz katere sem že naredil kratko reportažo, naju je pot zanesla v tako opevan rezervat in naravno znamenitost: Sečoveljske soline.





Sonce se je že počasi poslavljalo, okolica je bila obsijana z zlatimi barvami, tako da bom težko podal opis k vsaki sliki.

Vsak s svojim NIKON-om (Mira ima D50 + Nikor 18-200 3.5:5.6 VR, jaz pa D200 z nataknjenim Nikon 80-400 4:5.6 VR) sva se sprehodila preko mostička pri zapornici proti oddaljenim solinam ter uživala v toplem večeru in krasnih pogojih za fotografiranje.

Že kar nekaj časa potujeva skupaj in skupaj fotografirava, skupaj sva na istih lokacijah, vendar je zanimivo, kako pogosto isti motiv vidiva vsak drugače in ga seveda drugače ujameva na tipalo. Tudi to je dokaz, da imajo vsake oči svojega malarja (neglede na opremo).



Dovolj je filozofiranja o "malerjih v naših očeh. Res je, da vsak vidi svet skozi iskalo fotoaparata drugače in da mu trenutno razpoloženje odreja kaj bo slikal.

Kljub temu pa je zanimiv pogled na isti kader, ki izgleda popolnoma drugače.






























Kdor si še ni utrgal toliko časa, da bi pokukal v ta "raj" na naši obali, je veliko zamudil, zato pot pod noge in veselo na delo. Vzemite si čas, in uživajte.

Za pokušino pa še nekaj utrinkov:









































Mislim, da je vsak komentar nepotreben !!!

Obisk na Ladiji MSC Georgia

Imel sem srečo. Moj bratranec Vasilij, ki je prvi častnik (Chief Mate) na kontejnerski velikanki, me je poklical po GSM-u in me navdušeno povabil, naj se mu pridružim v njegovo kajuti. Prvič po treh desetletjih, odkar pluje je namreč prital v Kopru.
Seveda, v avto, pa na pot.
Po vseh zapletih in formalnostih v Luki Koper, nama (meni in ženi Miri) je uspelo priti v pristanišče in potem na ladijo. Na žalost je bila ura že 22.

Kar se fotografiranja tiče, sem bil zelo prikrajšan, vendar kljub temu je nekaj nastalo.

Po poglejmo:

Ko se približaš taki velikanki, se začneš zavedati, da si majhen, majhen, ....
Seveda pa je treba paziti na vse strani, kamijoni dovažajo in odvažajo kontejnerje, dvigalo jih neumorno prelaga in nihče ne pazi nate.

Po naporni hoji (vodil naju je Vasilij), sva končno na mostu. OD VIŠINE SE ZVRTI... je prva pesem na katero se spomniš. Potem pa z zanimanjem opazuješ kako se vse hitro odvija.



Pogled iz mosta na sosednji dok, kjer je prav tako v raztovarjanju kontejnerska ladija. Ne vem, nekam majhna se mi zdi. Le zakaj?

Seveda, sva z velikim veseljem pregledovala ladijo od vrha pa do tal.

Začela sva vsekakor na vrhu, na komandnem mostu.





Krmilo (portret)



Pogled na kontejnerje (še vedno iz ptičje perspektive)

Tale dečko, moram priznati je mojster svojega poklica. Z neverjetno natančnostjo premetava kontejnerje, tako malo za šalo, po palubi velikanke in si veselo požvižgava.

Tudi pogled na reševalni čoln je še vedno, tako kot vse ostalo iz ptičje perspektive. Kolikor sem uspel opaziti, je na ladiji sam eden, in to dovolj velik za vso 24 člansko posadko.

Spet sem pomislil: "Škoda, da ni dan, mater kake fotke bi lahko naredil!"

Po mednarodnem pomorskem pravu, morajo imeti na krovu ladije vse zastave držav, v katerih pristanejo, tako da naša ni manjklala.



Hi-Tech, visoka tehnologija, radarji, GPS navigacija, satelitske zveze itd... so olajšale navigacijo in plovbo po svetovnih morjih, vendar pa se nekje v omari še vedno skriva njegovo veličanstvo -
SEKSTANT (samo tako za vsak slučaj, če gre vse k vragu)







Ko smo končali z ogledovanjem na poveljniškem mostu, je sledil še ogled "kletnih" prostorov oz. strojnice. To kar vidite je vrh motorja, ki se razteza še cela tri nadstropja navzdol. Velikosti take "mašince" si ne moreš predstavljati, požre pa cca 42 ton mazuta dnevno.

Za manjša popravila so na razpolago različni ključi, ki so malenkost večji od tistih za našega jeklenega konjička.

Ko smo ravno pri naših jeklenih konjičkih, taka je armaturna plošča te ladijske mašine. Ni kaj, velika mašina potrebuje veliko armaturno ploščo.

Tole pa je nadzorna plošča, s katero uravnavajo balast na ladiji. Prava znanost. Ko se ladija nalaga, ali razlaga se polnejo ali praznijo balastne komore (z vodo seveda), tako da je ladija nenehno v optimalni pozociji in ni možno, da bi se prevrnila.


Ogled se je končal, seveda pa smo vsi trije končali obisk v Chief Mate Room ali v Vasilijevi kabini ob konzervi piva in narezku, ki ga je pripravil Malezijski kuhar.
Seveda je razkošje kabine primerno činu (dnevna soba, spalnica in kopalnica).

Tako, kot je pritrjena in privijačena večina stvari na ladiji (računalniki, radijske postaje, GPS-i .....) je Vasilij "privijačil" svojo televizijo, saj bi se sicer hitro spremenila v smrtno nevaren predmet, ki ob večjih valovih prosto leti po kabini.

Končala sve z obiskom, ura se je že krepko prevesila v jutro, ko sva se "izkrcala" in odšla do avta in nato proti domu. Seveda sem za slovo še naredil nekaj fotk.


Pa srečno pot MSC Georgia in mirno morje!