26. 11. 06

Noč ima svojo moč (in svoje čare tudi)

Nočna fotografija je prav posebna veja fotografiranja, ki jo je sigurno poskusil že vsak. Stojalo, daljinski ali žični sprožilec, dolgi časi, slabe možnosti ostrenja .... in na koncu težave z nastavitvijo beline, saj so na posnetku običajno tako neonske kot običajne svetilke, potem pa se odloči, kaj bi.

Na posnetku zgoraj in spodaj je slikano obzidje v Kotoru (Črna gora), ki se vije iz starega mesta na vrh trdnjave San Giovanni (1,5 ure peš maširanja).
Poskus slikanja dela Nuklearke v Krškem. Imel sem nataknjen objektiv 80-400, tako da mi je bil sosednji hrib preblizu. Zaradi teme in nerodnosti, pa mi zamenjava za širokokotnega ni uspela. (Bom ponovil vajo)

Oba posnetka zgoraj, pa prikazujeta Tovarno celululoze in papirja VIPAP Krško, tik pred ustavitvijo obrata celuloze, (to dokazuje dim, ki se vali iz dimnikov) ko je imelo 350 delavcev še svoj vsakdanj kruh.

23. 11. 06

Joško Z. Broško

Pesnik, mislec in filozof.
Predvsem pa dober prijatelj, s katerim vsak dan preživim službeno dopoldne.

BOŽIČNA
Smotani debeli deci,
dajte ženskam za dva deci.
Naj bojo vse pijane,
od Brežic do Ljubljane.

Tista z Maribora čisto nora,
ona s Krana naj kozla do Ankarana.
Bodite pijana čreda,
tukaj vlada zmeda!

Nič ne bo vam pomagalo,
nobena stvar vas odrešila.
Zvlekla bi vas anarhija,
ampak, saj je vsem zamalo.

Mar je Jezušček,
Marija mati,
se zato prebijal skoz otroštvo,
da bo grabežljive prasce troštal?

Smotani debeli deci,
dajte pičkam za dva deci.
Bodite pijana čreda!
Tukaj vlada zmeda.


SNEG 2
Če tudi ne bi padal sneg
in po prsih rasle mi kocine,
še vedno isti bil bi svet
in z njim življenje, ki tu mine.

Še ko se več ne bo vrtel planet
strmo rušeč se v praznosti temine,
v njem vrisana bo sled
življenja, ki tu mine.

Zato dovoli mi nasvet:
Prekleto važno
je izmenjavanje vedrine.

Sicer pa nič. Pozdrav. Poklon.
Pa name misli,
ko naslednji te porine.
….

Če tudi ne bi padal sneg,
če bi padale sekire,
še vedno isti bil bi svet
in z njim življenje, ki tu serje.

22. 11. 06

Spoštovana gospa Jesen, nasvidenje!

Nejlepši letni čas, to je jasen, se nezadržno umika. najlepše barve so že davno usahnile, lepe tople jesenske žarke so zamenjali turobni, deževni oblaki. Veje so večinoma že gole, tudi macesni so že odvrgli svoje iglice.
Neminovno je zima tu, kljub temu, da smo še v koledarski jeseni.

Nasvidenje gospa Jesen! Se vidimo spet drugo leto.





20. 11. 06

S Solzicami pri Jožovcu

Tukaj združujem svoje tri ljubezni, do svoje žene Mire ter do fotografije in prepevanja.

Ker sem še poln vtisov, svoje občutke izlivam na elektronski "papir" , ker si to zaslužijo!


Koncert Avsenikovih priredb za zbore, v Begunjah, Pri Jožovcu (brez Natalije Verboten)!
Med povabljenimi devetimi sestavi so tudi naše Solzice, eden najboljših slovenskih ženskih zborov (jaz mislim pa, da tudi širše), ki delujejo v okviru Glasbene šole Brežice.
Solzice ustvarjajo že 15 let, pod budnim in strokovnim vodstvom profesorice Marjetke Podgoršek Horžen.

Na tekmovanju slovenskih pevskih zborov Naša pesem v Mariboru so pred dvema letoma dosegle Srebrno plaketo in naziv najboljši Ženski pevski zbor. Izdale so dve zgoščenki in kar nekaj pesmi iz drugega se redno vrti na prvem programu Radia Slovenija.



Kjerkoli pojejo vso publiko in tudi mene vedno tako napolnijo z energijo in pozitivnimi čustvi, da se jim moram zahvaliti, zato jim posvečam ta blog.

19. 11. 06

Po Slovaški in še malo dalje... (4. del)

Naše potepanje se nadaljuje. Poljska je res zanimiva dežela. Začudili smo se, da so ohišnice povsod urejene, polno je cvetja, ni pa junaka ali junakinje, ki bi si ob hiši uredil vrt z malo solatke ali paradižnika.V bližini Niepolomitz, kjer smo spali je rudnik kamene soli Wieliczka. Že dolgo tega, so Poljaki ugotovili, da se izkopavanje ne izplača (ni ekonomske računice :) ) in so rudnik spremenili v izredno donosno turistično atrakcijo. V letu 2005 ga je obiskalo preko 5 miljonov ljudi. Za ogled je urejeno cca 2km rovov (od 20km) .Spust v rudnik poteka peš, po skoraj 400 stopnicah (slika zgoraj: Pogled v globino). Ko prispemo na dno je na ogled 20 dvoran v katerih so iz soli izklesani kipi, ki upodabljajo junake iz anekdot, ki krožijo okoli rudniške zgodovine.


V dvorani so kar tri kapele oz. manjše cerkvice (slika zgoraj: Glavna cerkev v rudniku), ter ogromna banketna dvorana (slika spodaj).

Celoten ogled traja več kot tri ure in moram priznati, da je vredno tako truda kot denarja za vstopnino (50 PLN-zlotov ali 3150 SIT).
















Iz Wieliczke pa v Krakow, mesto, ki šteje z okolico 750.000 prebivalcev. Mesto, ki je bilo med II. svetovno vojno popolnoma porušeno in ki so ga z nadčloveškimi napori avtentično obnovili in mu vrnili nekdanjo veličino.
Mesto, ki ima toliko cerkva in katedral, da jih ne moreš prešteti in mesto, ki ima v sebi toliko življenske energije, kot jo začutiš le redko.


















Nad mestom pa se bohoti grad Krakowski Kazimierz, prekrasen in poln obiskovalcev. Moram vam namigniti, da smo si na gradu privoščili kosilo, ki je bilo izvrstno, poleg tega pa tudi cenejše od številnih kebabov, ki jih ponujajo ob vznožju.
Na koncu našega dneva, pa nikakor nismo mogli mimo Židovskega geta, dela mesta, ki opominja na grozote II. svetovne vojne, ki sem se jih dotaknil v oktoberskem blogu.


Se nadaljuje.....

17. 11. 06

Nekaj iz arhiva!



Nekega sobotnega jutra!
Kam?
Pa se odpeljiva v Botanični vrt v Ljubljano.











Vse fotografije so posnete z Nikonovim objektivom AF-S VR Micro-Nikkor 105mm f/2.8G IF-ED

10. 11. 06

Po Slovaški in še malo dalje... (3. del)

Tako!
Spet je nekaj dni naokoli in dolžnost do Vas, ki ste pričeli brati nadaljevanko, me kliče k delu.
"Danes zjutraj" smo se zbudili v Limba hotelu v Tatranski kotlini.

Krasna brunarica, obnovljena z zelo lepo urejenimi sobami. Osebje je prijazno (vedo celo, kje je Slovenija), hrana je dobra, vinček, ki smo ga poili pa tudi ni bi "za stran metat".
Kar se pa tiče jutranjega razgleda, pa ni vredno zgubljati besed, saj ena ali dve fotki povesta več, kot cel roman.


Nadaljevali smo s počasno vožnjo in v dobrih 40-ih minutah smo dosegli Slovaško-Poljsko mejo.

Šport Poljakov na mejnem prehodu Tatranska Javorina je prenašanje alkoholnih pijač iz prodajalne na Slovaški strani.

Tukaj mi je uspelo narediti tudi moj prvi fotoulov.


Pokrajina se ni bistveno spremenila, razlika je samo v tem, da potoki in reke sedaj tečejo v drugo smer.
Ko smo prispeli v Zakopane (predvidevam, da smo zanje že vsi slišali), pa nas je čakalo VELIKO presenečenje. Mesto je pravljično, gneča pa je nepredstavljiva!

Kot da bi cela Evropa prihrumela v Zakopane.












Večina hiš je lesenih, okrašenih z lepimi narodnimi vzorci.













Ulice so polne različnih umetnikov in prodajalcev, kulinarična ponudba pa je ogromna.







Na vsakem koraku nam ponujajo njihovo narodno jed-Kurčeki s rožnu, ali po naše piščanec z ražnja.

Iz skoraj vsakega lokala odmeva poljska narodna glasba, na ulicah so ljudje oblečeni v narodne noše, prav tako smo postreženi od lepo nasmejanih slovanskih lepotičk v narodnih nošah.


Po ulicah se ljudje prevažajo s kočijami, kočjaži so prav tako v narodnih nošah. Po treh urah prebijanja skozi množico, kosilu in dobrem pivu (Živiec) smo nadaljevali pot do našega cilja - Niepolomice.
Še 120 km poti. Vmes, smo naleteli nakraj, kjer je ob parni lokomotivi stalo ogromno ljudi. Mislili smo, da gre za muzejski vlak.
napaka! Šlo je za običajni potniški vlak, saj večina potniškega prometa na krajših razdaljah še vedno poteka s parnimi lokomotivami.
Proti večeru smo prišli v Niepolomice, manjše mestece z gradom v centru.



























Za spanje v Niepolomicah sem se odločil predvsem iz ekonomskih razlogov, saj je bila cena za prenočišče več kot dvakrat manjša kot v Krakowu, samo mesto pa je praktično predmestje Krakowa oddaljeno od centra cca 20 km, prav toliko pa je oddaljeno tudi od rudnika kamene soli Wieliczka.
Več o rudniku in Krakowu pa v nadaljevanju ...