Vsi služijo istemu namenu

Pravzaprav dvema. Z njihovo pomočjo se posredno lahko grejemo, hkrati pa omogočajo Božičku in nekaj dni kasneje Dedku mrazu, da neopaženo prineseta darila.
Ko pohajaš po svetu (in tudi doma), ter prenašaš v rokah svojega najboljšega prijatelja (mojemu je ime D200), šele takrat pravzaprav opazaš svari, ki so večini skrite.
Celo tako običajna stvar, kot je navaden dimnik je lahko lepa in ima svojo še kako globoko zgodbo.
















Že od vsega začetka moje nadobudne amatersko-fotografske poti so mi tile "gospodje" vzbujali posebno zanimanje. Vedno gledam na strehe, kje je kakšen, ki je malo drugačen, ki gleda na nas z višine in nam kriči svojo nenavadno zgodbo.















Nekateri so lepi, beli, prav nič umazani, nekateri pa so zgarani in utrujeni od dolgoletnega dela.



Nekateri med njimi pa so že davno odšli v "pokoj" in zob časa jih neusmiljeno razjeda.


V nekatere nikoli ne bo vstopil Božiček in ne Dedek marz, saj imajo preveč smešna pokrivala ali pa jih pri tem ovirajo drugačni razlogi, mogoče tudi verski (na sliki spodaj je dimnik iz muslimanskega dela Mostarja).
Je pa med njimi tudi kakšen gizdalin, ki je na moč podoben gospodiču iz 19. stoletja, ki je s sprehajalno palico in cilindrom na glavi, nasmejan pozdravljal gospodične na Ljubljanskih ulicah.
Upam, da imaš doma tak dimnik, da bo skozenj lahko vstopil dobri mož iz meseca decembra in ta bo obdaril z vsem, kar si sam želiš, predvsem pa naj ti da dovolj časa, ki ga uporabi zase in za svoje najbližje.

Ni snega, je pa megla

Vreme je nikakršno. Snega noče in noče biti. Nizek pritisk povzroča bolečine v polomljenih kosteh. Vsi verjetno že komaj čakamo lepših dni.
Snega pa ni!
Je pa megla.
Že to, da se spraviš ven s fotoaparatom je velik podvig, če pa slučajno ujameš kaj, kar je vredno spraviti na tipalo, si pa sploh "zmagovalec".

Zgodilo se je!

Na mojem blogu je števec obiskov preskočil številko 2000. Kljub Nostradamusovi napovedi, da se bo po 2000 zgodilo nekaj strašnega, se NI!
Vsem zvestim bralcem mojega bloga in tudi vsem naključnim obiskovalcem se zahvaljujem za obisk, še posebej hvala vsem, ki si vzamete čas in vse skupaj tudi pokomentirate.
To mi daje motivacijo in obljubljam, da se bom trudil še naprej.
Če pa se vidimo kdaj v živo, vas povabim k zgornjemu sodu na kapljico rujnega.

Kako pregnati dolgčas?

Deževen vikend v tem času je kot program na Slovenski nacinalki. Skratka dolgčas. Saj med tednom človek še nekako zdrži, zjutraj služba, predno prideš domov je že tema, poješ, pogledaš dnevnik in prijateljeve fotobloge, pobrskaš po arhivu fotk in kaj ustvariš, pa greš spat.
Vikendi so pa hudič. V dež se ti ne ljubi bi pa fotografiral.
Odpakiral sem studijski šotorček in pričel eksperimentirati. Čas moram reči leti in hitro je konec sobote.
Na zgornji in spodnji fotki je meni izredno lepa, ročno izdelana svečka v obliki sončnice, ki si zasluži, da je ovekovečena in na ogled drugim postavljena.
Malo sem se poigraval z menjavanjem ozadja, uporabil sem objektiv Nikon 105 mm f2,8 VR Makro ter štiri bliskavice ki sem jih razporedil okoli tenda, ne smem pa pozabiti na stojalo. Spreminjal sem postavitve bliskavic, višine, jakosti .... in ubijal čas.
Predmeti pa so bili različni. Spodaj je še primer moje NokieE61 in hčerkinega piercinga.
Evo, soboto smo "ubili", danes bo očitno še deževalo, tako da bo potrebno "ubiti" še nedeljo. Hvalabogu imam fotoaparat in še mnogo idej. Ravnokar se je rezcvetela orhideja, mogoče se bom danes posvetil njej.

Veseli december

Prišel je veseli december in prav danes prvi od treh dobrih mož, ki otrokom prinaša veselje strašem pa dve stvari: mesec dni "pridnosti" naših malčkov in tanke denarnice.
Na prireditvi pred dnevi, kjer smo peli skupaj fantje iz Posavskega okteta ter Ženski pevski zbor Prepelice, ki ga vodi Mira (to je taista, katere slike tudi krasijo ta blog), sem naletel na zanimivo razstavo Društva Libna, katerega članice se ukvarjajo predvsem z izdelavo krasnih ročnodelskih stvaritev.

Okrasile so božično (ali pa novoletno) drevesce z okraski, ki so me zbodli v oko, ker so bili lepi in nenavadni, plod spretnih rok in marljivosti. Mogoče malce "čudni" za nas, ki smo vajeni kiča, katerega nam vsiljujejo na vsakem koraku in vsako leto bolj zgodaj. Še malo, pa bodo trgovci okrasili izložbe za novo leto že v maju.
Dekleta, res ste se dotaknile moje duše. Hvala!

Kam?

Sobota zjutraj. Poslušam vremensko napoved, ki pravi: "Vremena Kranjcem bodo se zjasnila!" Popoldne naj bi bilo lepo sončno vreme. Kam?
Dvignil sem telefon in poklical človeka, ki je poln idej na temo Kam.
Pravi Olki: "Hej, kaj pa misliš na Kamniško Bistrico?" Zakaj pa ne, sva si dejala in že čez dobri dve urici smo se dobili v enem lepših kotov naše ljube "Dežele na sončni strani alp".
In vodili so nas Olki, Lara in Natalija, do Slapu Orglice in evo nekaj utrinkov iz krasnega sprehoda.
Mala Lara je tokrat pozirala ne samo "Očkotu", ampak še stričku in tetici!
Seveda pa nismo slikali le drug drugega ampak še kaj za zraven.

Res lepo polpoldne in rečem lahko samo: "Hvala Olki!"