26. 05. 07

Ker...

Sezona meni najljubšega sadja! Lepe, rdeče, sladke opojne in omamne - JAGODE!

In med njimi ena za vas, KER VAS IMAM RAD!

23. 05. 07

S kanuji po reki Krki

Klub e-FOTOGRAFIJA

V SOBOTO, 30 JUNIJA 2007.

ZBOR VSEH UDELEŽENCEV BO OB 8.30 V BREŽICAH in sicer pred Restavracijo Štefanič. (Iz avtoceste za Brežice, preko reke Save in rondoja naravnost ter v prvem semaforju levo in takoj desno na parkirni prostor pri restavraciji).

Od tu bomo odšli z avti v Malence, kjer nas čakata dva kombija in kanuji (taki za 2 in vsaj eden za 8 veslačev). Odeljali nas bodo v Podbočje, kjer se vkrcamo na kanuje in potem veselo, prav počasi proti Malencam. Veslanja je za dobre 3-4 ure.

Med vožnjo bo možno kaj pofotografirati, lahko se bomo ustavili in kopali.

Na cilju bo piknik pod kozolcem ob roštilju in domači kapljici (čisto blizu je namreč Gadova peč, kjer raste najboljši cviček v naši domovini).

Sledi odbojka med Canonom in Nikonom in lokostrelsko prvenstvo, prav tako med Canonom in Nikonom.

OPOZORILO: Kljub temu, da Krka ni deroča in ne bo slapov, predlagam, da fotoaparate zaščitite pred morebitnim kopanjem.

Rok za prijavo je 24. junij, saj se le tako lahko zagotovi vsa logistična podpora.

Dragi foto prijatelji, navalite na prijave. S seboj pripeljite tudi žene, može, dekleta, fante, otroke, tašče, taste, pse in mačke.

Cena najema kaniuja na osebo je 8,5€. Tako da predvidevam, da celotna zadeva skupaj z vinom, sokovi, vodo in hrano ne more preseči 25€ na osebo.

Točen znesek bo znan, ko bo znano število prijavljenih (več, ko nas bo, ceneje se bomo nahranili in napojili).

Se že veselim.

p.s.: Painball, ki sem ga obljubil, pa prihodnje leto, da ne izkoristimo vsega v enem dnevu. Tudi ta tekma bo potekala Canon vs. Nikon in naj boljši (Rumeni) zmaga

19. 05. 07

Še kar Bivša Juga

Enostavno si ne morem pomagati. V Makedoniji sva si kupila meni izredno ljubo revijo, ki podira vse Evropske tabuje o zdravi prehrani ....


Že sam naslov pove vse. Vsebina pa, mmmm, rajsko. Za pokušino prilagam dva recepta (sta že preizkušena).

Zarebrnice (kremenatli) polnjene s klobaso

Potrebujemo:

  • 4 zarebrnice
  • 1 prekajena klobasa
  • 5 vloženih pekočih paprik
  • 200 g kajmaka
  • 2 kokošji jušni kocki
  • peteršilj
  • pol čebule
  • 2 kavni žlički gorčice
  • 50 ml belega vina
  • olje, sol in mleti črni poper
Zarebernice zarežemo, tako da ustvarimo žepke. Meso potolčemo.

Klobaso narežemo na drobne kockice in jih zmešamo z drobno nasekljano čebulo, peteršiljem pekočimi paprikami ter gorčico in belim vinom. Z dobljenim nadevom napolnimo zarebrnice, jih zapnemo z zobotrebcem in pečemo na naoljenem žaru.

Preostalo maso prepražimo na vročem olju.

Jušni kocki raztopimo v pol litra vrele vode. V posodo, kjer smo pražili preostalo maso primešamo ostanek belega vina, juho in kajmak.

Spečene zarebrnice razpostavimo na servirni krožnik in jih prelijemo z izdelano omako.

Priporočamo, da ob mesu servirate kvalitetno suho črno vino Merlot, ohlajeno na 16 do 18°C.

in še desert

Doboš torta

Za oblate: 170 g moke
6 jajc
170 g sladkorja

za filo: 10 jajc
400 g sladkorja
250g masla
100 g jedilne čokolade

za preliv: 200 g sladkorja

Razbijemo jajca in ločimo beljak in rumenjak. Zmešamo romenjake s85 g sladkorja. Zmešamo tudi beljake s 85 g sladkorja. Previdno obe masu umešamo in dodamo 170 g moke. V naoljen kalup vlijemo 1?5 mase (kot za palačinko) in v segreti pečici pečemo 10 min na 200°C. Tako spečemo vseh 5 plasti testa.
V posodi umešamo 6 jajc in nato še 4 rumenjake. vse polahko mešamo in dodamo 400g sladkorja.

Z mikserjem vmešamo maslo, naribano jedilno čokolado in dodamo zmešana jajca s sladkorjem. Prvo spečeno oblato premažemo s polnilom in na njo položimo drugo. Tako premažemo s polnilom vse oblate.

Ko so vse premazane s polnilom, vzamemo manjšo posodo in pripravimo preliv in sicer 200g sladkorja mešamo v posodi, dokler se sladkor ne utekočini in postane svetle karamelne barve. Ko je sladkor primeren, ga polijemo in enakomerno razmažemo po po zgornji plasti kolača.

Ob tem kolaču servirajte suho belo vino Chardonay ohlajeno na 10 do 12°C.

Kot odličen zaključek ukusnega obroka pa postrezite še šalico prave kave.

Pa dober tek!

16. 05. 07

Po bivši Jugi - (zadnji del) Proti domu

Končno sem našel čas, da zaključim in zapišem spomine na prvomajsko potepanje.

Zgodaj zjutraj sva jo urno ucvrla preko Makedonsko-Srbske meje proti Nišu. Najin cilj je bil Vrnjačka Banja, znamenito Srbsko zdravilišče.
Prvi resni postanek sva imela v Aleksincu, kjer je "padel" burek in jogurt ter kava. Na bankomatu sva dvignila Srbske dinarje (80 Din = 1€) in nadaljevala pot v Kruševac.

Veliko in lepo urejeno mesto v osrednji Srbiji s 65.000 prebivalci in nekoč bogato industrijo, ki jo sedaj pestijo posledice tranzicije in polpretekle zgodovine. Tudi tu je sledil krajši postanek, saj je bilo prijetno zgodnje dopoldne.

Pot naju je v nadaljevanju vodila preko Trstenika v Vrnjačko Banjo (zgoraj je maskota tega zdravilišča). Uradno datira prva sezona obratovanja v leto 1869.

Množica hotelov in krasni parki

privabijo ob vikendih in praznikih v Banjo trume ljudi (bil je ravno 1. maj),

ko pa se podaš v park v zgodnjih jutranjih urah, pa je tišina in pomirjujoče petje ptic v parku res enkratno in tudi fotoaparat ima kaj početi.


Prespala sva v Vrnjački Banji v hotelu Slavija (34€ nočitev z zajtrkov za oba), seveda pa sva si privoščila tudi kopanje. Že pred kosilom sva odšla v Rimsko kopel, ki je krasno urejena, dobiš kopalni plašč, brisačo in copatke cena za oba pa je bila ravno 1000 Din (12,5€) z uporabo savne. Ugodno, ni kaj, voda pa je malo hladnejša kot sem pričakoval.

Po obilnem kosilu (zaradi mase ljudi sva čakala več kot eno uro, kar me ni motilo, saj sva bila na dopustu), sva se odločila za še eno kopanje in sicer v novem hotelu Neptun. Cena 700 Din za oba in na prvi pogled vse OK. Bazen krasen in kar nekaj ljudi v njem. Na steni tabla z napisom: "U vodi se nalazi indikator mokraće!. pokažite svoju kulturu".
Voda pa, hladna, nič več kot 21-22°C. Ok, če sva že plačala, pa gremo. Malo hitreje po stopnicah, pa bo. Na koncu stopnic pa presenečenje. Voda je bila globoka čez 2 m. Boste rekli nič hudega. Seveda je "hudega", če po vstavitvi proteze v desno ramo še ne morem plavati. Nikjer pa nobenega reševalca iz vode. Še dobro, da je bila voda tako hladna, da me je kar katapultiralo k robu bazena.

Nadaljujmo, kjer smo ostali. Drugo jutro (zadnji dan najine poti) sva se odločila, da se ogneva Čačku in obiščeva slavno Gučo. Spet se je izkazal GPS.

Kmalu sva naletela na Manastir Žiča, ki velja za enega najsvetejših pravoslavnih krajev in letos slavi 850 letnico.

Guča naju je sprejela v spokoju in prijazno, popila sva kavo in nadaljevala vožnjo mimo Užic in na Zlatibor, kraj miru in počitka za Srbe in črnogorce. Najin namen je bil, da greva preko Višegrada po dolini reke Tare mimo turistično zanimive in oblegane Mokre Gore, kjer živi tudi režiser Emir Kusturica.
Narava je res prekrasna, pot pa nas vodi po ozki, velikokrat v goro vklesani cesti preko več kot 50 tunelov proti Višegradu. Prečkala sva tudi nedavno ustanovljen Narodni park Šargan. Tu je potekala znamenita ozkotirna železnica imenovana Šarganska osmica. Ta odsek proge je veljal za najbolj atraktivnega na Balkanu.

takoj po prestopu meje med Srbijo in Republiko Srbsko Krajno se dolina malo razširi vendar je pot še vedno zanimiva, pokrajina in vasi pa imajo znane obrise iz zadnjih 15 let.
Porušene in požgane muslimanske in hrvaške hiše, ki se postopoma obnavljajo. Človek pa se sprašuje, zakaj so se sploh vojskovali, če v tim. Srbski Krajni rastejo popolnoma nove džamije, ki so jih nedavno rušili in požigali.

Najina zadnja postaja je bilo Sarajevo. Pot do tu naju je vodila po obronkih jahorine in preko Pal. Na Baščaršiji sva si privoščila dvourni postanek in večerjo.

Ob 19. uri sva krenila proti domu, preko Doboja na Slavonski Brod in ob 00,15 sva srečno prispela domov.

Za Sarajevo sva imela premalo časa, tako da se v juniju vrneva za en vikend, saj si ga bo potrebno bolj podrobno ogledat in dožive njegov utrip. Nazadnje sem bil tam pred 20-timi leti in od takrat se je zelo spremenil. Predvsem pade v oči neverjetna množica džamij, ki jih je po besedah domačinov če preko 400.

Tako, končujem. Hvala za vaše komentarje in a e-maile, s katerimi ste spraševali za podrobnosti in za nasvete ob vaših planiranih potovanjih.

Trenutno se organizacijsko pripravljava za najine poletne počitnice, ki jih bova preživela na potepu po Litvi, Latviji in Estoniji. Blogi o tem pa ....

8. 05. 07

Po bivši Jugi - 5. del (Crni Drim - Vardar)


Takole, najin dopust se je prevesil v zadnjo tretjino, tako da se bo tudi zgodba počasi končala. Obljubim, da je na temo potepanja "Tam doli" samo še en del.

Načrt po prespani noči v Ohridu je bil sledeč: Po dolini Črnega Drima, do Debra in potem na Tetovo ter čez mejo na Kosovo in poiskat prenočišče v Vrnjački Banji. (Naj vam šepnem, da je bil to račun brez krčmarja).

Iz Ohrida sva se podala do bližnje Struge, prav tako mesta ob Ohridskem jezeru. Tudi tu sva pričakovala trume turistov, pa je bilo mesto prazno. Kmalu sva ugotovila zakaj. Celo mesto je naseljeno z Albanci in Turistične agencije Struge sploh ne omenjajo. Dokaj hitro sva zavila v dolino Črnega Drima.

Po nekaj kilometrih vožnje se pojavi znak: "Cesta je široka 4,5 m! Vozite na lastno odgovornost!".

V kanjonu so le redka mesta, kjer lahko ustaviš in se umakneš iz ceste, zato so vsi posnetki narejeni med vožnjo, iz avtomobila in vsi posnetki so Mirino delo.

Za presenečenje je poskrbel sam Črni Drim. Bila sva namreč prepričana, da se le ta izliva v Ohridsko jezero. Napaka, izvira v Ohridskem jezeru v Strugi na nadmorski višini 695 m in zapusti Makedonijo v mestu Debar na višini 476 m. Svoj tok nadaljuje po Albaniji in skupaj meri 56 km.

Pred Debrom se ustvari akumulacijsko jezero in Drim se malo umiri. Občasno opaziš tudi kako vasico.
Tudi življenja ob sami vodi je malo več, kot v zgornjem toku.

Debar, mesto kjer sva imela namen pojest kosilo.
Ko sva se ustavila v lokalu, da bova popila kavo, so naju (ne mene, temveč Miro) spremlajli nejeverni pogledi. Tudi albansko govoreči natakar si je mislil: "Halo, kaj počne v mojem lokalu ženska? To je vendar bogokletno!" Seveda pa sva kavo dobila in v miru popila.

Apetit naju je minil in s kar največjo hitrostjo sva jo mahnila naprej proti Gostivarju. Mimo jezera Mavrovo, ki je hkrati tudi področje narodnega parka obdanega s tremi gorstvi Korab, Šar Planina in Bistra. Tu se pokrajina malo odpre in cesta se razširi. Široka je že 5 m.

Tu se začne dolina reke Vardar. Voda prične v nekem trenutku teči v nasprotno smer, kot je do sedaj.

Še vedno pa je prebivalstvo pretežno Albansko in vera je muslimanska.

Napisov v cirilici ni že nekaj časa. Ko sva prišla v Tetovo, sem dobil občutek, da sem zgrešil cesto in pristal nekje v Arabskih deželah. Tudi kažipoti so bili v Albanščini. Prometni kaos popoln, na cestah vse, od konj, vozov, trektorjev, pešcev in na kupe smeti. Lakota se ni upala oglasit in urno sva nadaljevala proti meji med Makedonijo in Kosovim.

Na meji pa nova zgodba. Carinika na obeh straneh nista znala srbo-hrvaško. Oba sta govorila Albansko. Potem je od nekje prišla svetlolasa policistka, ki nama je razložila, da ZELENA KARTA, za Kosovo ne velja, ker je še vedno vojno področje. Torej morava plačati zavarovanje za avto in sicer je najmanši znesek 50€ in to za 15 dni.

Odločila sva se, da obrneva in se odpeljeva proti Skopju in tu se je še kako izkazal GPS, saj sem izbral pot čez okoliške vasi, ker pod nobenim pogojem nisem več želel peljati čez Tetovo.

Odpeljala sva se še naprej od Skopja proti meji in v Kumanovem sva prišla do dostojnega obroka in postelje v "civilizaciji".

4. 05. 07

Po bivši Jugi - 4. del (Prespansko jezero-Ohrid)

Dva dneva Bitole. Škoda, ker je še toliko za videti. Dogovorila sva se, da se bova pred odhodom na Ohrid ustavila ob Prespanskem jezeru. Nahaja se na višini nekaj čez 800 m in si ga delijo kar tri države. Največji del pripada Makedoniji (190 km2) njegova največja globina je kar 54 m. S podzemnimi rovi in kanali je povezano z Ohridskim jezerom.

Pri kraju Resen sva zavila k jezeru in levo v vasi zagledala krasno pravoslavno cerkvico, kjer sva se seveda ustavila.

Vsi objekti in tudi cerkev Sv. Petra in Pavla, so popolnoma novi, zgrajeni pred dobrim letom, donirala pa je makedonska skupnost iz Chicaga.

Pogled na vasico pod nama in Prespansko jezero v ozadju je bil res fantastičen. Cela Prespanska planota se ukvarja s pridelavo jabolk, kar sva zvedela dobre pol ure kasneje.

Na drugi strani, pod pogorjem Baba, katerega najvišji vrh je Pelister (2601 m) sva zagledala še eno cerkvico, Sv. Emka, kjer naj bi se nahajal tudi izvir zdravilne vode.

Pot je bila rahlo eksotična,
vendar je bil obisk cerkvice bogato poplačan z razgledom, predvsem pa z gostoljubjem dveh priletnih (80 in 75 let) domačinov, od katerih sva bila deležna mnogih informacij, kave, jabolk domačega žganja in obujanja spominov na nekdanjo skupno domovino.

Dobila sva informacijo, da se nama resnično izplača nadaljevati pot v Sv. Naum in kasneje na Ohrid preko gorskega prelaza med Prespanskim in Ohridskim jezerom, saj so tu najlepši razgledi citiram: "Koje je bog za nas ljude stvorio!"


Pogled na Prespansko jezero

Tole pa je že Ohridsko jezero, na drugi strani. Tu sva se ustavila in glej ga zlomka, najprej kar nekaj avtomobilov s slovenskimi tablicami, potem pa izza ovinka cel avtobus s tablico KK (Krško) in na njem cela horda znancev. (Evo, nikamor se ne moreš skrit).

Zavila sva k SV. Naumu Ohridskem (tja namreč trumoma romajo med drugimi tudi Makedonci, naših Janezov in Mick, pa je skoraj toliko kot na Bledu v nedeljo popoldne.


Sv. Naum Ohridski je eden najsvetejših pravoslavnih manastirjev, s čudovitimi parki, pogledom na jezero in nemarno dragim hotelom, ki je kar v samostanu.

Pavi se prosto sprehajajo in pojejo svojo pesem, občasno pa kakšen tudi zapelje svojo kočijo.

Parki okoli manastirja in vode polne rib pa so pravljični in vsekakor vredni ogleda.

Pot sva nadaljevala ob jezeru do Ohrida, ki je bil nabito poln. Komaj sva dobila sobo in potem sva odšla na sprehod in po nabitih ulicah kar z "Dober večer, kako ste!" pozdravljala rojake, ki so iskali prostor v bližnjih lokalih. Noro, res nisva pričakovala invazije iz Slovenije (seveda pretežno in skoraj samo na Ohrid).

Fotografija je posneta zjutraj okoli sedme ure, zato je sokak še bolj prazen. V centru pa sva ob kavi poslušala petje pravoslavnih liturgij, ki so se slišale iz oltarja postavljenega kar na trgu ob samem jezeru.
Bodi dovolj za danes. Počasi bo treba proti domu. In o poti domov - v naslednjem nadaljevanju telenovele z naslovom: Po bivši Jugi!

3. 05. 07

Po bivši Jugi - 3. del (Bitola BamBam Bitola)

Neverjetno naju je prevzla - Bitola BamBam Bitola (link). Vsi govorijo o tem imenu, vendar njegovega pomena nisva ugotovila. Vsekakor ni povezano s kakršnim koli streljanjem.

Pravijo da je to mesto trgovcev, diplomatov in klavirjev. DRŽI! Koncem 19. stoletja je bila Bitola najpomembnejše vojaško, strateško, politično, trgovsko in kulturno središče evroskega dela Otomanskega cesarstva.


S svojimi sedmimi Bazarji (eden je celo pokrit), je združevala preko 1000 rokodelcev v 2000 prodajalnah in je predstavljala ključno središče trgovske menjave med Istanbulom in Dunajem.
Še danes lahko tukaj kupiš kar ti srce poželi. Tudi žive kozličke, da so karseda sveži za na raženj.

Glavni trg krasi Saat kula. Verjemite, splača se počakati na polno uro. Melodija, ki jo odbije je vredna vašega časa.

Nasproti pa džamija
Skozi celo mesto se vije Širok sokak (slika zgoraj) in v nadaljevanju, ki se prične pri pokritem bazarju
in konča v krasnem parku na drugem koncu mesta.

V parku so klopi za sprehajalce, tudi take za bolj previdne.

V parku je krasno otroško igrišče in tudi odprto drsališče, ki sedaj ni obratovalo.

V mestu so poleg Pravoslavnega, Krščanskega in več Muslimanskih še Židovsko, Nemško in Francosko pokopališče.

Promet je malenkost boljši, kot v Skopju, če pa ste pešec, pa kljub temu previdnost ne bo odveč. Še sreča, da je Širok sokak cona za pešce, tri ali štirikrat pa moramo preko cest, ki ga sekajo. Vozni park je podoben, kot drugje po Makedoniji:

V oči me je zbodlo dejstvo, da je samo nekaj Albanskih slaščičarn in lokalov, v katere se po "nesreči" usede kak zablodeli turist, domačini pa posedajo samo in izključno v lokalih, ki so last Makedoncev.

Na koncu parka, dva kilometra iz centra mesta se nahaja Heraclea Lyncestis, nekoč glavno mesto Linkestisa.
Enostavno se sprehodiš po Širokom Sokaku in že si tam.

Bila je izredno pomembno vojaško in strateško središče. Predvidevajo, da je Heraklejo pričel graditi Philip II Makedonski, oče Aleksandra Velikega.

Z izkopavanji so pričeli leta 1938, ko so posamezne najdbe na tem mestu podale sum o velikem odkritju. tako kot ostala grška mesta je bila tudi heraklea obdana z mogočnim obzidjem.

Izkopane pa so številne bazilike, hiše, kopališče ter amfiteater oz. gledališče. Mesto je polno prekrasnih skulptur in mozaikov.