30. 12. 06

Teta Živka

Moja teta Živka Komac,
že vse moje življenje na nek način zapolnjuje vrzeli, za kater sploh ne vem, da obstajajo. Verjetno prav zaradi nje.
Že vrsto let je predana kulturi in ustvarja kot pesnica in aktivna članica društva literatov v Kočevju.
Bolj ko prebiram njene pesmi, bolj vem, da je njeno mesto tu, na mojem blogu. Res je, da to ni veliko, vendar je nujno.

Upam, da boste uživali v njeni poeziji.

NEMESTO TEBE
Namesto tebe, z menoj gre na sprehod
in kjerkoli sem, ob meni je povsod.
Namesto tebe, me v dobro voljo spravi,
ko me po svoje z ljubkostjo pozdravi.
Namesto tebe, mi na uho prišepne
in predano pred moje noge klekne.
Namesto tebe, vsak večer milujem,
božam in žgečkam, stiskam in crkjam
mojo malo, belo psičko Dino,
ki polni za teboj praznino.

ZNAČAJ MALEGA MESTA
V mestu kjer se vsi poznamo,
kjer je vsem vse dobro znano
kdo je koga že prevaral,
kdo v bolezni je omagal,
kdo trguje s podkupnino
in odpira trgovino,
kdo pijanec je, kdo tat,
kaj godi se izza vrat
kadar ženo mož pretepa...
zgodba mesta se prepleta.
Pod senco domačih oblakov
hodim v ritmu korakov
s prijatelji, z znanci in s sokrajam
v objemu prešernih gozdov,
s pečati skrivnostnih grobov,
od koder se zrak prevetri
za nove, mlade sveže dni.


SVETLOST
Življenje piše pesmi, jih spotoma kroji.
Še leta govorijo, kaj sem in kaj smo mi.
Ko besede prah prekrije in jih zaduši,
vedeli ne bodo, da smo kdaj bili.

Čemu presneto,
pijemo grenčino
spominov slabih dni?
Izpijmo zlato sončno vino,
da nas ogreje do krvi!

Čemu presneto,
tako se bremenimo
z bremeni, ki jih ni?
Poiščimo vrednote,
ki še so med ljudmi.


NEDOTAKLJIVI - parodija
Če nas bi živali klale,
bi neužitni jim bili.
Po našem mesu bi kozlale,
s cepivi smo nasičeni.

Če bili bi kanibali,
-kdo da ni tabletoman-,
bi nenehno spraševali,
preden dvigne nož mesar.

25. 12. 06

Nekaj tu ne štima!

Evo, ravnokar sem se vrnil iz sprehoda "tu" doli, v meglenem dopoldnevu.

Tako kot vedno nisem sam, z mano je Mira in moj najboljši prijatelj (pa to ni kuža), Nikon D200.
Sprehajava se že pred kosilom, saj je treba premigati čreva od včerajšnje večerje kar naenkrat se zavem, nekaj HODO NAROBE.

Namesto snega na Božični dan, najprej opazim magnolijo, ki dela popke (slika zgoraj). Pri sosedu je zacvetelo (slika spodaj) in
jablana je vzbrstela.
Ni mi jasno, kaj se je zgodilo. A so "Oni tam zgoraj" odšli na dopust, ali se je rahlo zmešalo naši Materi Naravi.
Za nameček vsega tega, sem se zjutraj zbudil z veliko srbečo bulo, saj me je pičil komar.

Ja, res tukaj NEKAJ NE ŠTIMA!

Ko bom velik!

Evo, odločil sem se.
Ko bom velik, se bom preselil v take kraje, kjer lahko med kosilom in večerjo malo skočiš gor in na sončku uživaš ter delaš krasne fotke sončnih hribov in meglenih jezer v dolini.

Kaj pa preostane nam. Lahko bi sicer odšel nekam daleč in splezal "tja" gor, moram pa ostati "tu" spodaj. Po nesreči z motorjem pred 15 meseci, nažalost še vedno čutim posledice, zato ostajam "tu" spodaj in evo...
...v meglenem dnevu iščem vsaj malo barve, ki popestri tumorno sivino.

23. 12. 06

Od srca - Vsem

22. 12. 06

TOVARIŠI, Vesel božič voščim!

20. 12. 06

Senca in svetloba

Tokrat sem namenoma vsem znano frazo "Svetloba in senca" obrnil narobe in začel naslov s Senca in svetloba.
Razlog bo več kot očiten.
Na vseh spodaj nanizanih fotografijah (zgornja je za razliko od ostalih posneta na Karlštajnu-Češka), boste opazili, da je na njih bistevno več "sence", kot pa "svetlobe.
Letošnje poletje je bilo neznansko vroče. Vsaj na mesec julij mislim. Ko smo odšli fotografirat Mozartov Salzburg, mi verjemite, smo večino vsega časa preživeli v "relativno" ohlajenih cerkvah in katerdralah.
In ker smo imeli pač namen fotografirati, sem fotografiral in se igral s sencami in svetlobo.
Jaz osebno sem z rezultetom zadovoljen, saj če bi ne bil, bi že davno končale (fotke) na smetišču zgodovine.
Danes je zgodbe bolj malo, Bom pa zaključil še z eno meni sila všečno fotografijo. Sredi katedrale je na naslonjalu klopi stala zapuščena steklenička vode, ki je prav klicala po tem, da se kdo malo poigra z njo.
Evo, pa sem se.

Vsa čast in hvala


Miha Rekar je naredil pravo stvar. Vse nas, ki se "blogamo" je povezal v eno lepo Slovensko družino, kjer se na enem mestu "dobimo ob nedeljskem kosilu".

Miha, hvala ti v imenu vseh nas!

V dar pa eno lepo rožico.

18. 12. 06

Vsi služijo istemu namenu

Pravzaprav dvema. Z njihovo pomočjo se posredno lahko grejemo, hkrati pa omogočajo Božičku in nekaj dni kasneje Dedku mrazu, da neopaženo prineseta darila.
Ko pohajaš po svetu (in tudi doma), ter prenašaš v rokah svojega najboljšega prijatelja (mojemu je ime D200), šele takrat pravzaprav opazaš svari, ki so večini skrite.
Celo tako običajna stvar, kot je navaden dimnik je lahko lepa in ima svojo še kako globoko zgodbo.
















Že od vsega začetka moje nadobudne amatersko-fotografske poti so mi tile "gospodje" vzbujali posebno zanimanje. Vedno gledam na strehe, kje je kakšen, ki je malo drugačen, ki gleda na nas z višine in nam kriči svojo nenavadno zgodbo.















Nekateri so lepi, beli, prav nič umazani, nekateri pa so zgarani in utrujeni od dolgoletnega dela.



Nekateri med njimi pa so že davno odšli v "pokoj" in zob časa jih neusmiljeno razjeda.


V nekatere nikoli ne bo vstopil Božiček in ne Dedek marz, saj imajo preveč smešna pokrivala ali pa jih pri tem ovirajo drugačni razlogi, mogoče tudi verski (na sliki spodaj je dimnik iz muslimanskega dela Mostarja).
Je pa med njimi tudi kakšen gizdalin, ki je na moč podoben gospodiču iz 19. stoletja, ki je s sprehajalno palico in cilindrom na glavi, nasmejan pozdravljal gospodične na Ljubljanskih ulicah.
Upam, da imaš doma tak dimnik, da bo skozenj lahko vstopil dobri mož iz meseca decembra in ta bo obdaril z vsem, kar si sam želiš, predvsem pa naj ti da dovolj časa, ki ga uporabi zase in za svoje najbližje.

15. 12. 06

Ni snega, je pa megla

Vreme je nikakršno. Snega noče in noče biti. Nizek pritisk povzroča bolečine v polomljenih kosteh. Vsi verjetno že komaj čakamo lepših dni.
Snega pa ni!
Je pa megla.
Že to, da se spraviš ven s fotoaparatom je velik podvig, če pa slučajno ujameš kaj, kar je vredno spraviti na tipalo, si pa sploh "zmagovalec".

10. 12. 06

Zgodilo se je!

Na mojem blogu je števec obiskov preskočil številko 2000. Kljub Nostradamusovi napovedi, da se bo po 2000 zgodilo nekaj strašnega, se NI!
Vsem zvestim bralcem mojega bloga in tudi vsem naključnim obiskovalcem se zahvaljujem za obisk, še posebej hvala vsem, ki si vzamete čas in vse skupaj tudi pokomentirate.
To mi daje motivacijo in obljubljam, da se bom trudil še naprej.
Če pa se vidimo kdaj v živo, vas povabim k zgornjemu sodu na kapljico rujnega.

Kako pregnati dolgčas?

Deževen vikend v tem času je kot program na Slovenski nacinalki. Skratka dolgčas. Saj med tednom človek še nekako zdrži, zjutraj služba, predno prideš domov je že tema, poješ, pogledaš dnevnik in prijateljeve fotobloge, pobrskaš po arhivu fotk in kaj ustvariš, pa greš spat.
Vikendi so pa hudič. V dež se ti ne ljubi bi pa fotografiral.
Odpakiral sem studijski šotorček in pričel eksperimentirati. Čas moram reči leti in hitro je konec sobote.
Na zgornji in spodnji fotki je meni izredno lepa, ročno izdelana svečka v obliki sončnice, ki si zasluži, da je ovekovečena in na ogled drugim postavljena.
Malo sem se poigraval z menjavanjem ozadja, uporabil sem objektiv Nikon 105 mm f2,8 VR Makro ter štiri bliskavice ki sem jih razporedil okoli tenda, ne smem pa pozabiti na stojalo. Spreminjal sem postavitve bliskavic, višine, jakosti .... in ubijal čas.
Predmeti pa so bili različni. Spodaj je še primer moje NokieE61 in hčerkinega piercinga.
Evo, soboto smo "ubili", danes bo očitno še deževalo, tako da bo potrebno "ubiti" še nedeljo. Hvalabogu imam fotoaparat in še mnogo idej. Ravnokar se je rezcvetela orhideja, mogoče se bom danes posvetil njej.

5. 12. 06

Veseli december

Prišel je veseli december in prav danes prvi od treh dobrih mož, ki otrokom prinaša veselje strašem pa dve stvari: mesec dni "pridnosti" naših malčkov in tanke denarnice.
Na prireditvi pred dnevi, kjer smo peli skupaj fantje iz Posavskega okteta ter Ženski pevski zbor Prepelice, ki ga vodi Mira (to je taista, katere slike tudi krasijo ta blog), sem naletel na zanimivo razstavo Društva Libna, katerega članice se ukvarjajo predvsem z izdelavo krasnih ročnodelskih stvaritev.

Okrasile so božično (ali pa novoletno) drevesce z okraski, ki so me zbodli v oko, ker so bili lepi in nenavadni, plod spretnih rok in marljivosti. Mogoče malce "čudni" za nas, ki smo vajeni kiča, katerega nam vsiljujejo na vsakem koraku in vsako leto bolj zgodaj. Še malo, pa bodo trgovci okrasili izložbe za novo leto že v maju.
Dekleta, res ste se dotaknile moje duše. Hvala!

3. 12. 06

Kam?

Sobota zjutraj. Poslušam vremensko napoved, ki pravi: "Vremena Kranjcem bodo se zjasnila!" Popoldne naj bi bilo lepo sončno vreme. Kam?
Dvignil sem telefon in poklical človeka, ki je poln idej na temo Kam.
Pravi Olki: "Hej, kaj pa misliš na Kamniško Bistrico?" Zakaj pa ne, sva si dejala in že čez dobri dve urici smo se dobili v enem lepših kotov naše ljube "Dežele na sončni strani alp".
In vodili so nas Olki, Lara in Natalija, do Slapu Orglice in evo nekaj utrinkov iz krasnega sprehoda.
Mala Lara je tokrat pozirala ne samo "Očkotu", ampak še stričku in tetici!
Seveda pa nismo slikali le drug drugega ampak še kaj za zraven.

Res lepo polpoldne in rečem lahko samo: "Hvala Olki!"