Moj foto in drugače prijatelj Olki je kar v nekaj svojih objavah oznanil, kako se tej stvari (zgubljanju kil) streže. Tudi mene je potegnil v to stvar in moram se veselo popraskati za ušesom: Tudi meni je uspelo (do sedaj že celih 11 kg).
Pri naslednjih fotkah ne bom zgubljal besed, upam pa, da bodo vsem nam v vspodbudo in opomin.
Vse, brez izjeme pa so nastale v dunajskem Pratru na najinem zadnjem potepu po Evropi.
Popoldne, pa še nedelja!
Zanimivo je, kako v tem svetu nikoli ne zmanjka motivov, ki potem, ko jih ujameš na tipalo pravzaprav velikokrat izpadejo še bolje, kot si sploh mislil.
Nikonov Commander Kit R1C1 nam delo zelo olajša. Njegovo iTTL merjenje je presenetljivo dobro, zaslonko lahko naviješ (odvisno od objektiva) celo na f45 in globinska ostrina na makro posnetkih je več kot dobra.
Če fotografiraš objekte, ki so vsaj malo oddaljeni od nekega konkretnega ozadja , potem ga bliskavice popolnoma izničijo on dobimo krasno črno ozadje, kot bi delali v studiju.
Mnogokrat so posnetki abstraktni in prostemu očesu neopazni.
Pri nekaterih posnetkig (zgornji, drugi in peti) sem uporabil še makro obročke (Extension tubes), da sem se še bolj približal svetu mravelj in čebel, ki so se mirno pasle in pozirale, kot na modni reviji.
Zanimiv svet in pestri motivi. Prepričan sem, da se bom še igral.
Makro fotografija ne pomeni samo povečanje motiva. Manjši slikovni izrez motiva, ki pomeni samostojno celoto, lahko vzamemo kot makro posnetek. Rez je lahko logična celota, lahko pa pomeni le kompozicijsko rešitev večjega objekta, na katerem najdemo zanimivo celoto.
To je definicija vzeta iz zanimive spletne strani.
Že dolgo se tudi sam hecam z makrom in sicer nabijem na Nikona D200 moj NIKON AF-S VR 105/2,8G ED Micro, seveda pa je stvar bistveno bolj enostavna ob uporabi Nikonovega Macro Commander Kit R1C1.
Napravica je krasna in uporabna za ogled druge perspektive okolja, ki nas okroža. To lahko potrdi tudi Olki, v svojem blogu.
Pajkec mi je ratal včeraj, medtem ko so rože sad zimskega dolgočasenja v naši dnevni sobi.
Ja, zanimiv je ta makro (mikro) svet, ki zahteva veliko časa, stojalo, pravo glavo, makro drsno plošče, še kak obroček ali makro lečo in veeeeeelllliiiikkkkkoooooooo dobrih živcev.
Pa še link v galerijo enega mojstrov makro fotografije, Roberta Krajnca (nick name: ro-bi)
Že v prejšnjem blogu sem omenil, da smo vikend preživeli delovno. Bili smo v Seebodnu na Koroškem, kjer se je odvijal že 10. svetovni Bodypainting festival.
Sprva sem mislil, da je vsa zadeva kar tako, če citiram Olkija: "Stvar za stare prdce, da se naslajajo nad mladimi joški!", pa moram reči, da ni ravno tako.
Gre za umetnost in vrhunske slikarje, ki za svoje "platno" uporabijo lepo telo, najsi bo žensko ali pa moško.
Umetnine, ki nastajajo pod njihovimi čopiči so prav presunljive in hkrati navdušujoče.
Tema festivala je bilo leto 2525 in vizija življenja v tem letu ali pa rože.
V treh dnevih so se zvrstile tri tehnike poslikav in sicer s čopičem, paintbrushem in v posebnih efektih.
Prav tako je bil na visoko kakovostnem nivoju tudi ves spremljevalni program, glasbene skupine, ki so igrale v živo so bile vrhunske.
Toliko za prvi vtis.
V naši bližini se je dogajal fotografsko zanimiv dogodek, Svetovni Bodypainting festival v Seebodnu ob Millstätter See v Avstriji.
Vročina za umret in v soboto dopoldne (ker se najbolj zanimive stvari na festivalu pričnejo šele po 14 uri) smo se odločili ohladiti in tako veselo odvihrali na Großglockner.
Poleg stotin avtomobilov in motorjev ter množice, ohladitve željnih "uničevalcev" našega planeta so nas pozdravili avtohtoni prebivalci:
svizci,
planinske kavke in
planinske rože ter čudovit razgled.
Ob 14 uri pa smo bili že nazaj v Seebodnu in pridno lovili v objektiv modele, ki so se pred našimi očmi spreminjali v prečudovite umetnine.
Naj vam v hladu minejo te pasje vroči dnevi.
Stvari, ki jih je potrebno videti, je toliko, da brez turističnega vodiča enostavne ne gre, še težje pa je o tem prečudovitem mestu napisati kako zanimivo zgodbo.
Ulice skrivajo polno majhnih trgovinic za turiste, ki ponujajo spominke, čokolado, čipke in pivo.
Ko pa te pot zanese na trg,
pa se skoraj gotovo odpraviš na vrh cerkvenega zvonika po 366 stopnicah (cena je 5€), da vidiš mesto kot na dlani. Moti samo mreža na oknih, ki zelo otežuje fotografiranje (pomaga samo odprta zaslonka in delga goriščnica).
Poseben čar pa dajejo mestu številni vodni kanali in mostovi.
Objave
Vsi komentarji
