Krka sanjava, se poigrava ....

Lep dan naju je spet zvlekel na plano. Še včeraj zvečer sva imela namen oditi na Šmarno goro. Zjutraj pa sprememba načrta. Greva na pohajanje ob bregovih Krke.
Pot je lepa (seveda zdaj, ko je suša) in ne prezahtevna, se pa vleče, saj sva maširala dobre tri ure.Takoj naju je pozdravila letalska enota "Cerkljanske aviacije".
Potem pa sva se predala tišini in zvoku lenobno tekoče Krke, katere vodostaj dosega povprečno avgustovsko raven.

Motivov ne zmanjka...

za kakšnega pa je potrebno skočiti tudi v "misjonarski položaj".Ne manjka tudi "Cerkljanska mornarica".
Naužiješ se spokoja in barvnih utrinkov.
Vmes pa te presenetijo ostanki civilizacije, ki su zaradi trenutnega toka ujeti v levem ovinku te krasne Dolenjske lepotice.
Še sreča, da bo prvi močnejši naliv vso to nesnago odplakni naprej, k našim dobrim sosedom preko naše meje.

Zimsko veselje!

Ja, res je. Pravo zimsko veselje.

Povejte mi, dragi prijatelji, kdaj smo se lahko 16. januarja od srca razveselili ljubkih znanilcev pomladi.
Spomnim se, koliko sem kot mali mulc prehodil, da sem na kaki prisojni legi našel nekaj spodaj bingljajočih prijateljčkov, da sem jih lahko materi podaril za dan žena.

Bohor žari!

Naslov bloga je vzet iz nekdaj vsem zelo poznane partizanske pesmi. Je pa hkrati prispodoba nedeljskega vremena na Bohorju.
Madona, res je žarelo.
Vroče je bilo, kot nekdaj za prvomajske praznike in edina belina (namesto snega), ki sem jo videl je bila tole:
Sonce je žgalo, kot za stavo in vrhovi smrek so dobesedno žareli.
Nebo, pa prepredeno z belimo ovčicami, modro kot le kaj.
Kjer bi moral ležati sneg, je rdeče, kot leta 1942, po hudih bitkah na Bohorju!
Spet sva se kar lepo trudila
in kratek počitek je bil še kako dobrodošel.
Na srečo sem imel s sabo dober izgovor za nešteto krajših počitkov, mojega Nikona, tako da sem budno iskal primerne motive, se oddihal in slikal (potem sem pa doma zbrisal kar nekaj deset fotk šrota, ki so nastale kot posledica mojih počitkov).

Na vrhu, pa te poplača pogled v dolino in seveda dva mrzla pira (pijem pa samo Union, saj veste, je ja bistveno boljši od vseh ostalih).

No pa nazdravje!!!

Naš heroj

Posebej na željo našega MJU-ja in tokrat še zadnjič v vašem mestu, nenadkrojljivi in nepozabni, VELIKI čarovnik Olki - NAŠ HEROJ.

Enkrat odzadaj, enkrat junaško in enkrat zadihano.

Če noče zima k meni, grem pa jaz k njej!

Nekdo je na forumu E-fotografije napisal: V nedeljo grem spet na sneg. A gre kdo z mano? Moram reči, da sem se težko odločil, saj imava z Miro po najini hudi prometni, ki sva jo doživela maja 2005 z motorjem, še vedno hude težave.
Ker je bila vremenska napoved lepa, sva dotičnega junaka poklicala in v nedeljo se nas je zbralo kar 7. Borlak z ženo, Blur z dekletom, Olki (dotični) in midva z Miro.
Pot je bila dokaj enostavna, saj je Olki predvsem zaradi naju izbral lahko pot na Kofce, ki pa je bila kar precej ledena. Do koče je šlo zlagoma in v strokovnih debatah, ki so bile nemenjenu lovljenju sape.
Pri koči smo si privoščili počitek, saj smo bili na smrt utrujeni
Potem pa še naprej do sonca, saj ga pri koči ni bilo.
Ko pa smo prebili meglo, pa razgled, "da dol padeš".
Celo snega je bilo, vendar ravno za pokušino.

Tudi vam, ki niste bili z nami, še nekaj za pokušino:

Nadaljujem, kjer sem ostal

Ne dolgo nazaj, okrog Božiča mislim, sem razpredal, kako je nekaj hudo narobe (kar se vremena tiče) in prav nič se ni spremenilo. Namesto uživanja na snegu, še vedno hodimo okoli po jesenski pokrajini.
Lep, sončen popoldan (bilo je 30.decembra) je nudil lepe pogoje za foto sprehod po okolici Krškega.
Sremič res nudi fotografu motive, ki so vredni, da se ujamejo v trenutek.
Tudi Olki, ki naju je obiskal s svojima damama, je naredil nekaj škljocev.

Pogrešam že sneg, saj je nujno, da omogoči zemlji počitek, jaz pa bi se rad spopadel z zimskimi motivi, nastavljanjem EV-ja in WB. Rad bi že ujel v kader kako ledeno svečo in veje, ki se šibijo pod debelo snežno odejo.