Po Slovaški in še malo dalje... (4. del)

Naše potepanje se nadaljuje. Poljska je res zanimiva dežela. Začudili smo se, da so ohišnice povsod urejene, polno je cvetja, ni pa junaka ali junakinje, ki bi si ob hiši uredil vrt z malo solatke ali paradižnika.V bližini Niepolomitz, kjer smo spali je rudnik kamene soli Wieliczka. Že dolgo tega, so Poljaki ugotovili, da se izkopavanje ne izplača (ni ekonomske računice :) ) in so rudnik spremenili v izredno donosno turistično atrakcijo. V letu 2005 ga je obiskalo preko 5 miljonov ljudi. Za ogled je urejeno cca 2km rovov (od 20km) .Spust v rudnik poteka peš, po skoraj 400 stopnicah (slika zgoraj: Pogled v globino). Ko prispemo na dno je na ogled 20 dvoran v katerih so iz soli izklesani kipi, ki upodabljajo junake iz anekdot, ki krožijo okoli rudniške zgodovine.


V dvorani so kar tri kapele oz. manjše cerkvice (slika zgoraj: Glavna cerkev v rudniku), ter ogromna banketna dvorana (slika spodaj).

Celoten ogled traja več kot tri ure in moram priznati, da je vredno tako truda kot denarja za vstopnino (50 PLN-zlotov ali 3150 SIT).
















Iz Wieliczke pa v Krakow, mesto, ki šteje z okolico 750.000 prebivalcev. Mesto, ki je bilo med II. svetovno vojno popolnoma porušeno in ki so ga z nadčloveškimi napori avtentično obnovili in mu vrnili nekdanjo veličino.
Mesto, ki ima toliko cerkva in katedral, da jih ne moreš prešteti in mesto, ki ima v sebi toliko življenske energije, kot jo začutiš le redko.


















Nad mestom pa se bohoti grad Krakowski Kazimierz, prekrasen in poln obiskovalcev. Moram vam namigniti, da smo si na gradu privoščili kosilo, ki je bilo izvrstno, poleg tega pa tudi cenejše od številnih kebabov, ki jih ponujajo ob vznožju.
Na koncu našega dneva, pa nikakor nismo mogli mimo Židovskega geta, dela mesta, ki opominja na grozote II. svetovne vojne, ki sem se jih dotaknil v oktoberskem blogu.


Se nadaljuje.....