Bohor žari!

Naslov bloga je vzet iz nekdaj vsem zelo poznane partizanske pesmi. Je pa hkrati prispodoba nedeljskega vremena na Bohorju.
Madona, res je žarelo.
Vroče je bilo, kot nekdaj za prvomajske praznike in edina belina (namesto snega), ki sem jo videl je bila tole:
Sonce je žgalo, kot za stavo in vrhovi smrek so dobesedno žareli.
Nebo, pa prepredeno z belimo ovčicami, modro kot le kaj.
Kjer bi moral ležati sneg, je rdeče, kot leta 1942, po hudih bitkah na Bohorju!
Spet sva se kar lepo trudila
in kratek počitek je bil še kako dobrodošel.
Na srečo sem imel s sabo dober izgovor za nešteto krajših počitkov, mojega Nikona, tako da sem budno iskal primerne motive, se oddihal in slikal (potem sem pa doma zbrisal kar nekaj deset fotk šrota, ki so nastale kot posledica mojih počitkov).

Na vrhu, pa te poplača pogled v dolino in seveda dva mrzla pira (pijem pa samo Union, saj veste, je ja bistveno boljši od vseh ostalih).

No pa nazdravje!!!