Obljuba dela dolg, tako da lahko nadaljujem, kjer sem ostal.
V prvem delu nisem omenil, da smo potovali štirje, poleg mene in Mire še prijatelj Ivan z ženo Danico.
Prvi dan je bil skoraj v celoti posvečen vožnji do Bogácsa, kjer smo prvič prespali.
Ko enkrat prestopiš hrvaško-Madžarsko mejo, si zapomniš dve stvari:
- boljše ceste
- na vsakih nekaj prevoženih km stoji ob cesti pomanjkljivo oblečena temnolasa lepotica, ki po mojem mišljenju "čaka avtobus", čeprav ni nikjer avtobusne postaje.
Ker naš cilj ni bil spoznavanje Madžarske, bom potopis tega dela kar preskočil (res so mi ostale v spominu pretežno prej omenjene lepotičke) in se bom osredotočil na nam manj poznano Slovaško.
Uradna valita je Slovaška krona in takratno menjalno razmerje je bilo 6 SIT za 1 SKK. Za boljši prevod pa takole - 1 pivo (zelo dobro) je v gostilni cca. 120 SIT, zelo dobro kosilo pa 700 SIT.
Cene prenočišč so več kot sprejemljive (glej
www.limba.sk ).
Ogledamo si lahko preko 250 gradov, nakaj je seveda ruševin, večina pa je lepo urejenih. V vseh gradovih in muzejih je ob nakupu posebne "vstopnine" za fotoaparat fotografiranje dovoljeno.
Pri potepanju smo si pomagali še z GPS-om, tako da smo se težje zgubili. Seveda pa ima izbira najkrajše poti včasih zanimive posledice.
Po prvi prespani noči smo se napotili iz Bogácsa v narodni park Lillafüred. Ker smo imeli namen obiskati kraško jamo in park, sem izbral najkrajšo pot in potovanje se je pričelo. Kmalu nas je GPS usmeril iz vasi na desno, po lepo urejeni makadamski cesti do prve znamenitosti v "parku", najdišč domovanja jamskega pračloveka Suba-Lyuk.
Do vhoda je kar naporna
Ko smo si arheološko znamenitost ogledali, pa veselo dalje. ker je bila na začetku ta jama in vse opisne table smo pot nadaljevali po makadamski cesti. Nikjer pa ni bilo znaka, da je neurje pred nekaj dnevi cesto skoraj uničilo in v nadaljevanju smo imeli pravi Camel Trophy.
Na fotkah ni videti tako, kot je bilo v resnici, vendar so bile jame globoke tudi po 30 cm in brez "ročne" pomoči ne bi mogli dalje. Ker je voda odnesla bankine, pa nismo mogli obrniti avta in se vrniti v Bogács.
Naš dober namen, da si bomo ogledali lepote v Lillafüredu je padel v vodo, saj smo za nekaj kilometrov poti porabili kar lepo število ur. Tako da smo družno, brez postanka oddrveli dalje in se ustavili šele v Miskolc-u, velikem zdraviliškem mestu, kjer je bila neznosna gneča, blagajničarke niso znale nobenega tujega jezika, karte za dvourno kopanje ne poznajo, celodnevne karte pa nismo želeli kupiti.
Popili smo pirček in nadaljevali vožnjo preko Madžarsko - Slovaške meje do Košic (to je drugo največje Slovaško mesto).
To pa je dragi moji poglavje zase. Imeli smo kaj videti in kaj pofotkati:
V centru mesta nas je najprej pozdravil spomenik "velikim osvoboditeljem".
Sam strogi center mesta je zaprt za ves promet in na začletku se odpre fantastičen pogled na
katedralo.
Detajli na katedrali jemljejo sapo. To je samo ena od mnogih fotk te prečudovite stvaritve človeških rok.
Mnogi lokalčki v starem mestu ponujajo prečudovit razgled in omogočajo nemoteno krajo portretov.
Mestna Hiša ali Rotovž.
Številni vodometi ponujajo ohladitev in v samem centru mesta ....
...krasen park s pomirjujočo klasično glasbo in prečudovit vodomet, ki neumorno brizga številne curke vode v nemo in to v ritmu glasbe. Okoli pa na desetine klopc in množica ljudi, ki pod sencami dreves išče sprostitev v hudi julijski vročini.
Sprehajalcev je ogromno!
Stari tramvaj je sedaj mestu v okras in kot pomnik na stare čase.
Pred menjalnico lahko kupite tudi pletene košare ...
Predno smo zapustili Košice se nam je pogled ustavil še na eni izmed številnih cerkva ki so v okolici katedrale.
Ure kar prehitro minevajo in morali smo se pripraviti za nadaljevanje poti k našemu današnjemu cilju, Hotelu Limba v Tatranski Kotlini, ki je bila cca. 1 uro vožnje oddaljena od nas.
Ko smo se približevali Visokim Tatram (v bližini je tudi Strbske Pleso), se je sonce poslavljalo, tako da tudi jaz zaključujem drugi del potepanja z eno prav "romantično" ...
Se nadaljuje ...
1/250"
Prihodnje jutro sem se odpravil na sprehod na Brestaniški ribnik, seveda spet, kot običajno z mojim D200 in novo 50mm igračko. Ponovno sem testiral, tokrat pokrajino:
Še en motiv iz ribnika, tokrat sem ostrl v prvem planu, saj me zanima, kako izgleda "zblurano" ozadje.
Še ena pokrajinska, za katero imam sam zelo deljena mnenja.
Objave
