Po Slovaški in še malo dalje ( 5 - zadnji del)

Vsem zvestim obiskovalcem (in tudi vsem ostalim) dolgujem nadaljevanje in zaključek potepanja po Slovaški in Poljski. Vzel sem si malo več časa, saj je iz množice fotografij zelo težko izbrati tiste, taprave.
Iz Niepolomitz smo se odpravili v Oswiecim~Auschwitz Birkenau, ki sem ga opisal posebej (sledi povezavi).
Od tam smo se pričeli vračati na Slovaško, tako da smo popoldne prišli v Demanovsko dolino (izredno lepo urejeno smučarsko središče Jasna). V bližini je tudi Liptovski Mikulaš, ki se ponaša z največjim termalnim kopališčem na Slovaškem, Poljskem in Češkem. Normalno, da smo se odšli kopat (vsega skupaj je za en naš Podčetrtek).
Zjutraj smo pot nadaljevali proti Zvolenu in Banski Štiavnici, prespali pa smo na jezeru Počuvadlo. Iz zgornje slike je razvidno, da je "Julka" še zelo pogosto prevozno sredstvo na Slovaškem.
Banska Štiavnica je name naredila neverjeten vtis. Še do nedavna je bila rudarsko mesto in kar nekaj desetletij (oz. stoletij) je bil tu eden največjih rudnikov zlata in srebra v Evropi. To mesto si zasluži prispevek v svojem blogu zato jo bom sedaj preskočil.
Zadnji dan našega potepanja smo nadaljevali preko Partizanske v Bojnice, kjer smo si ogledali zame do sedaj najlepši grad, kar sem jih videl (glej že prvo fotko).
Se spomnite Disneyeve risanke Sneguljčica? No ravno tako je videti.
Prvi pisani podatek o tem gradu je iz leta 1113, pravijo pa, da izvira iz 9.stoletja. Grad obdaja obzidje z vodnim kanalom okoli njega. Prava neosvojljiva trdnjava.
Izbrali smo si veliko turo (najdaljši ogled) in seveda doplačali za fotografiranje. Poleg orožja in oklepov, ki te spremljejo na vsakem koraku, je grad prava atrakcija, saj je večina oken izdelanih v vitražev poln pa je tudi strarinskega pohištva.
Sprehod po gradu traja skoraj 4 ure, pri tem se povzpneš preko 400 stopnic
do vrha stolpa od koder je neverjeten rezgled na okolico, predvsem pa je zanimivo dvorišče in vsi zaviti dimniki, ki se raztirajo po celem gradu.
Na sredi poti se vsi turisti zberejo v prekrasni dvorani, ki jo krasi, ne boste verjeli, ampak prav zares ZLAT strop in veliko ZLATO ogledalo na steni (Banska Štiavnica je samo 50 km od tu)!
Uživali smo. Turistov je ogromno, tako tujih, predvsem pa domačih, saj so Slovaki prav neverjetno ponosni na svojo zgodovino in večina družinskih izletov se konča na katerem od številnih gradov.
Od tu, smo se odpeljali do Bratislave, kjer smo še zadnjič prespali in se naslednji dan mimo Dunaja in Graza odpeljali domov.
Če zaključim to moje teženje na blogu o Slovaški, lahko rečem le, drugo leto se spet vrnem.
Vam pa, dragi prijatelji, predlagam, da se napotite tja, trenutno so cene izredno ugodne in veliko boste videli. Zhodna Evropa pa lahko počaka, da najprej raziščem Vzhod.

Noč ima svojo moč (in svoje čare tudi)

Nočna fotografija je prav posebna veja fotografiranja, ki jo je sigurno poskusil že vsak. Stojalo, daljinski ali žični sprožilec, dolgi časi, slabe možnosti ostrenja .... in na koncu težave z nastavitvijo beline, saj so na posnetku običajno tako neonske kot običajne svetilke, potem pa se odloči, kaj bi.

Na posnetku zgoraj in spodaj je slikano obzidje v Kotoru (Črna gora), ki se vije iz starega mesta na vrh trdnjave San Giovanni (1,5 ure peš maširanja).
Poskus slikanja dela Nuklearke v Krškem. Imel sem nataknjen objektiv 80-400, tako da mi je bil sosednji hrib preblizu. Zaradi teme in nerodnosti, pa mi zamenjava za širokokotnega ni uspela. (Bom ponovil vajo)

Oba posnetka zgoraj, pa prikazujeta Tovarno celululoze in papirja VIPAP Krško, tik pred ustavitvijo obrata celuloze, (to dokazuje dim, ki se vali iz dimnikov) ko je imelo 350 delavcev še svoj vsakdanj kruh.

Joško Z. Broško

Pesnik, mislec in filozof.
Predvsem pa dober prijatelj, s katerim vsak dan preživim službeno dopoldne.

BOŽIČNA
Smotani debeli deci,
dajte ženskam za dva deci.
Naj bojo vse pijane,
od Brežic do Ljubljane.

Tista z Maribora čisto nora,
ona s Krana naj kozla do Ankarana.
Bodite pijana čreda,
tukaj vlada zmeda!

Nič ne bo vam pomagalo,
nobena stvar vas odrešila.
Zvlekla bi vas anarhija,
ampak, saj je vsem zamalo.

Mar je Jezušček,
Marija mati,
se zato prebijal skoz otroštvo,
da bo grabežljive prasce troštal?

Smotani debeli deci,
dajte pičkam za dva deci.
Bodite pijana čreda!
Tukaj vlada zmeda.


SNEG 2
Če tudi ne bi padal sneg
in po prsih rasle mi kocine,
še vedno isti bil bi svet
in z njim življenje, ki tu mine.

Še ko se več ne bo vrtel planet
strmo rušeč se v praznosti temine,
v njem vrisana bo sled
življenja, ki tu mine.

Zato dovoli mi nasvet:
Prekleto važno
je izmenjavanje vedrine.

Sicer pa nič. Pozdrav. Poklon.
Pa name misli,
ko naslednji te porine.
….

Če tudi ne bi padal sneg,
če bi padale sekire,
še vedno isti bil bi svet
in z njim življenje, ki tu serje.

Spoštovana gospa Jesen, nasvidenje!

Nejlepši letni čas, to je jasen, se nezadržno umika. najlepše barve so že davno usahnile, lepe tople jesenske žarke so zamenjali turobni, deževni oblaki. Veje so večinoma že gole, tudi macesni so že odvrgli svoje iglice.
Neminovno je zima tu, kljub temu, da smo še v koledarski jeseni.

Nasvidenje gospa Jesen! Se vidimo spet drugo leto.

S Solzicami pri Jožovcu

Tukaj združujem svoje tri ljubezni, do svoje žene Mire ter do fotografije in prepevanja.

Ker sem še poln vtisov, svoje občutke izlivam na elektronski "papir" , ker si to zaslužijo!

Koncert Avsenikovih priredb za zbore, v Begunjah, Pri Jožovcu (brez Natalije Verboten)!
Med povabljenimi devetimi sestavi so tudi naše Solzice, eden najboljših slovenskih ženskih zborov (jaz mislim pa, da tudi širše), ki delujejo v okviru Glasbene šole Brežice.

Solzice ustvarjajo že 15 let, pod budnim in strokovnim vodstvom profesorice Marjetke Podgoršek Horžen.

Na tekmovanju slovenskih pevskih zborov Naša pesem v Mariboru so pred dvema letoma dosegle Srebrno plaketo in naziv najboljši Ženski pevski zbor. Izdale so dve zgoščenki in kar nekaj pesmi iz drugega se redno vrti na prvem programu Radia Slovenija.

Kjerkoli pojejo vso publiko in tudi mene vedno tako napolnijo z energijo in pozitivnimi čustvi, da se jim moram zahvaliti, zato jim posvečam ta blog.

Po Slovaški in še malo dalje... (4. del)

Naše potepanje se nadaljuje. Poljska je res zanimiva dežela. Začudili smo se, da so ohišnice povsod urejene, polno je cvetja, ni pa junaka ali junakinje, ki bi si ob hiši uredil vrt z malo solatke ali paradižnika.V bližini Niepolomitz, kjer smo spali je rudnik kamene soli Wieliczka. Že dolgo tega, so Poljaki ugotovili, da se izkopavanje ne izplača (ni ekonomske računice :) ) in so rudnik spremenili v izredno donosno turistično atrakcijo. V letu 2005 ga je obiskalo preko 5 miljonov ljudi. Za ogled je urejeno cca 2km rovov (od 20km) .Spust v rudnik poteka peš, po skoraj 400 stopnicah (slika zgoraj: Pogled v globino). Ko prispemo na dno je na ogled 20 dvoran v katerih so iz soli izklesani kipi, ki upodabljajo junake iz anekdot, ki krožijo okoli rudniške zgodovine.


V dvorani so kar tri kapele oz. manjše cerkvice (slika zgoraj: Glavna cerkev v rudniku), ter ogromna banketna dvorana (slika spodaj).

Celoten ogled traja več kot tri ure in moram priznati, da je vredno tako truda kot denarja za vstopnino (50 PLN-zlotov ali 3150 SIT).
















Iz Wieliczke pa v Krakow, mesto, ki šteje z okolico 750.000 prebivalcev. Mesto, ki je bilo med II. svetovno vojno popolnoma porušeno in ki so ga z nadčloveškimi napori avtentično obnovili in mu vrnili nekdanjo veličino.
Mesto, ki ima toliko cerkva in katedral, da jih ne moreš prešteti in mesto, ki ima v sebi toliko življenske energije, kot jo začutiš le redko.


















Nad mestom pa se bohoti grad Krakowski Kazimierz, prekrasen in poln obiskovalcev. Moram vam namigniti, da smo si na gradu privoščili kosilo, ki je bilo izvrstno, poleg tega pa tudi cenejše od številnih kebabov, ki jih ponujajo ob vznožju.
Na koncu našega dneva, pa nikakor nismo mogli mimo Židovskega geta, dela mesta, ki opominja na grozote II. svetovne vojne, ki sem se jih dotaknil v oktoberskem blogu.


Se nadaljuje.....