Po bivši Jugi - 2. del (Prilep)

V Skopju nisva ostala še en dan, kot sva najprej nameravala. Že zjutraj sva spremenila načrt. Greva naprej, proti jugu. Želela sva se ustaviti v Velesu (nekdanji Titov Veles), pa je cestna signalizacija tako porazna, da sve se mu nehote ognila prav naširoko.

Ko sva to ugotovila, se nisva vračala nazaj, ampak sva nadaljevala vožnjo proti Prilepu.

Ne želim negodovati, vendar, vsaj jaz sem imel občutek, da me je prihod v Prilep postavil nekam daleč na Bližnji Vzhod, v neko arabsko državo. (Del tega občutka pojasnjuje že prva fotografija).


Mislim, da tudi obe zgornji dopopolnjujeta ta občutek.

Drugače pa je mesto prijetno in očitno ponosno na Aleksandra Makedonskega, kateremu prav na sredi trga stoji mogočen spomenik (v ozadju na hribu, pa stoji pravoslavni manastir).

Nelagodnost dopolnjujejo dokazi nedavnih etničnih in virskih obračunov, saj je na trgu nasproti spomenika še vedno požgan muslimanski objekt in tudi džamija ima rahlo nenavadno obliko. Makedonci so se očitno znesli nad muslimanskimi (v tem primeru gre za Albance) simboli. S pospravljanjem posledic norije izpred dveh let, pa so pričeli šele sedaj.


Pogled na džamijo je preko bazarja (tržnice), ki je središče celotnega dogajanja. Tu se kupuje, prodaja, druži in berači.

Tu se postaviš pred prijatelji s svojo novo obleko, novim dekletom, prideš na kavo ali pa pripelješ na ogled veterana, ki pri nas nikakor ne bi bil več vozen.

Rad bi poudaril, da več kot dve tretjini voznega parka po vseh krajih, ki sva jih obiskala še vedno predstavljajo pri nas že pozabljene stoenke, fičaki, stare julke in golfi model ena.

Kosilo, ki sva si ga tu privoščila je bilo pa super. Seveda so bile na menuju spet balkanske specialitete (vešalica, uštipci, tavče gravče, šobska in grška solata) in obvezno pivo - Skopsko, ki je prav dobro ter na koncu šilce rakije- Stare žolte (rumene), ki nama je uredila prebavo.

Po treh - štirih urah Prilepa in s polnim želodcem, sva nadaljevala vožnjo proti Bitoli, kjer pa sva potem ostala dva dneva, saj naju je začarala.

Več o Bitoli v nadaljevanju, za okus pa "žila", ki teče preko celega mesta t.im. Širok Sokak, kjer se dogaja skoraj vse.

Bivša Juga - prvi del

Lani Slovaška, letos pa za prvi maj v dežele naše bivše skupne domovine. Načrt je bil sledeč. Štart ob polnoči in vožnja čim dlje preko noči, tako da sva bila ob 5-ih zjutraj že v Beogradu. Opravila sva enourni postanek na urejenem parkingu in malo zadremela. Vožnjo sva nadaljevala preko Srbije, saj ja bil najin cilj Skopje. Z vsemi postanki, kavami, carinami ... sva bila v hotelu v samem mestnem centru ob 11. uri dopoldne.


Predno nadaljujem, bi vas rad opozoril na Srbsko posebnost.
Imajo namreč zakonsko določilo o možnostih vnosa v državo za turiste, tako da lahko vnesete dva fotoaparata z opremo (ni jim bilo jasno zakaj imava toliko objektivov in flešev) ter en prenosni računalnik. Predlagam, da na naši meji potrdite seznam opreme, ki ji peljete iz Slovenije in ta seznam pokažite cariniku na Hrvaško - Srbski meji. Ko boste iz Srbije odhajali, vam bodo seznam ponovno potrdili in brez težav boste odšli proti domu. Več na tej strani

V Skopju najbolj preseneti njegova neverjetna prepletenost starega in novega,

bleščečega in umazanega, tehnološko naprednega in seveda tudi za nas nerazumljivega.

Iz zgornjih slik je razvidno, da nikakor nimajo konflikta z Gratelom.

Na prvi sliki je doprsni kip J.B. Tita, pred gimnazijo, ki še vedno nosi njegovo ime in to iz razgovora, z velikim ponosom.

Siesta ob 12-ih je nekaj popolnoma normalnega, raje recimo obveznega.

Preko Kamnitega mostu pridemo na Stari Bazar, kjer se srečuja druga značilnost Skopja - troverstvo. Na istem prostoru, vrata do vrat so džamije, katoliške cerkve in tudi pravoslavni manastiri. Na ulici so vse tri nacionalnosti, ki komunicirajo z navidezno ljubeznivistjo in hvala bogu, strpnostjo.
Na sredi Starega Bazarja je opuščeno muslimansko pokopališče. Ni videti, da bi kdo skrbel zanj.
Cene pa, sprejemljive. Spiva v hotelu, ki premore celo brezplačen dostop do interneta (očitno, kajne), kjer je soba za oba 40€. Hrana je odlična, kosilo pa:

2x Gravče na tavče, pečena paprika, šobska solata, mlada čebula, lepinje, (čevapčiče ravno prinašajo) in dva velika pira za malo manj kot 10€.

Skopje s svojim prometnim kaosom in neupoštevanjem prometnih predpisov, kjer nihče ne upošteva pešca na prehodu za pešce, kjer se iz istega lokala slišijo trije različni melosi glasbe, kjer se še vedno kažejo nedokončana dela, začeta po potresu leta 1968, vam ima kaj pokazati in vam ga toplo priporočam za eno vaših bodočih avantur.

Midva pa, ostaneva še vsajen dan.

Ista zgodba - skozi ženske oči

Ne bom več veliko modroval, saj sem vse povedal v včerajšnjem blogu. Pogoji za delo identični, le oko, ki je gledalo skozi iskalo Nikona je vodila ženska duša.
Že zaradi tega, zgleda cela zadeva drugače, bolj mistično.
Nekako, vsaj meni se zdi, bolj prefinjeno.Že cel čas, od prve objave na blogu primerjam najino delo in predvsem to, kako na različen način pristopava k istemu objektu (v tem primeru subjektu) fotografiranja.
Šele na koncu sem videl zakaj ima Maja dober filing za kontakt s fotografom, seveda, tudi sama se spravi za objektiv.

Prvič v studiu

Delavnica studijske fotografije. Predaval naj bi prof. Bogomir Čerin. delali smo v studiu Fotokluba Maribor. Vsekakor sem pričakoval tudi nekaj teorija, toda Bogo nas je prepustil modeloma in morali smo se znajti, kakor smo vedeli in znali.
Najprej sta bili obe dekleti za tenko polivinilasto folijo, kar daje nekaterim fotografijam rahel mističen videz.
Problem je dosvetljevanje s flešem in AF, saj običajno AF izostri na folijo in ne na dekle, ki je nekaj cm za njo. Delal sem, če se je le dalo brez fleša, pri zaslonki 2,8 ali 3,5.
Ko smo umaknili folijo, se je dalo delati veliko bolje in bolj v neposrednem kontaktu z obema. Mojster pa nam je rahlo podkadil z umetno meglo.
Med spreminjanjem poz in menjavi mask in pokrival sem lahko ukradel še kak portret. Maja je bila kot model izredno izkušena in je točno vedela, kdo od nas jo skuša slikati.
Z zgornjo sem se naknadno poigral z novitetami v PS CS3. Res rula.

Iz črnega ozadja smo se prestavili na belega. Spet Maja, ki ve kako se temu streže.

Popolna tema, le fleš in čas 1/1000 sek ter veliko teniških žogic v zraku.

Kasneje, v drugem delu smo se prestavili v likovni atelje Doma ustvarjalnosti. To ni bil studio, ampak razred s prav zanikrnim ozadjem starih oken in radiatorjev ter šolskih klopi. Tudi na spodnji fotki sem se malo poigral s PS CS3 (en, dva, tri in kar ne rabiš je izrezano-v tem primeru vse moteče ozadje, ki sem ga omenil, ki sem ga nadomestil s prelivom).
Pa še dvakrat Maja, za slovo.Upam, da so vam všeč. Mislim, da je nekaj ratalo, čeprav sem v uvodu pogrešal napotke, kao naj delamo, predvsem pa informacije, kaj rabimo, da si ustvarimo svoj domači studio. Model pa že nekako, nekje, nekoč, za devetimi gorami in devetimi vodami najdeš.

Zlodejev graben

Začel bom z Velecvetno magnolija (Magnolia grandiflora), ki je za mnoge prva med magnolijami in eno najlepših dreves sploh. Še včeraj so bili samo popki, danes pa so prav eksplodirale po celem parku.
Nadaljeval pa z opisom sprehoda v Zlodejev graben. Iz centra Dobrne je do ozke, približno kil ometer dolge soteske hudournega potoka Dobrnice prav blizu. Ime je dobila po Zlodejevi kmetiji na Klancu. Ime kmetije se je preneslo tudi na hrib Zlodejev reber. Ob poti lahko opazujemo številne brzice in slapove, ter žal, opuščene mline in žage, ki s svojo slikovitostjo še danes navdihujejo obiskovalce. Namenila sva se do slapov Drenovec, po krasno urejenih pohodnih poteh, vendar je na žalost vodostaj tako nizek, da slapov praktično ni. Je pa dovolj vode v t. im. Kneipovem vrelcu zdravja .........., ki se nahajajo pod še eno zanimivostjo, jamo Ledenico.
V kamniti strmini so v daljni preteklosti naravno jamo apnenčastega izvora razširili in spremenili v skladišče ledu za hlajenje piva iz pivovarne v graščini Dobrnica. Kasneje je služila za skladišče in hladilnico pijač. V zimskih mesecih so vanjo spravljali led, ki so ga dobivali v bližnjih ribnikih, in se je obdržal vse tja do konca poletja.