Vsi služijo istemu namenu

Pravzaprav dvema. Z njihovo pomočjo se posredno lahko grejemo, hkrati pa omogočajo Božičku in nekaj dni kasneje Dedku mrazu, da neopaženo prineseta darila.
Ko pohajaš po svetu (in tudi doma), ter prenašaš v rokah svojega najboljšega prijatelja (mojemu je ime D200), šele takrat pravzaprav opazaš svari, ki so večini skrite.
Celo tako običajna stvar, kot je navaden dimnik je lahko lepa in ima svojo še kako globoko zgodbo.
















Že od vsega začetka moje nadobudne amatersko-fotografske poti so mi tile "gospodje" vzbujali posebno zanimanje. Vedno gledam na strehe, kje je kakšen, ki je malo drugačen, ki gleda na nas z višine in nam kriči svojo nenavadno zgodbo.















Nekateri so lepi, beli, prav nič umazani, nekateri pa so zgarani in utrujeni od dolgoletnega dela.



Nekateri med njimi pa so že davno odšli v "pokoj" in zob časa jih neusmiljeno razjeda.


V nekatere nikoli ne bo vstopil Božiček in ne Dedek marz, saj imajo preveč smešna pokrivala ali pa jih pri tem ovirajo drugačni razlogi, mogoče tudi verski (na sliki spodaj je dimnik iz muslimanskega dela Mostarja).
Je pa med njimi tudi kakšen gizdalin, ki je na moč podoben gospodiču iz 19. stoletja, ki je s sprehajalno palico in cilindrom na glavi, nasmejan pozdravljal gospodične na Ljubljanskih ulicah.
Upam, da imaš doma tak dimnik, da bo skozenj lahko vstopil dobri mož iz meseca decembra in ta bo obdaril z vsem, kar si sam želiš, predvsem pa naj ti da dovolj časa, ki ga uporabi zase in za svoje najbližje.