Nova dimenzija istega hobija

Že zgodaj zjutraj sem ves nestrpen sedel za novega iMaca. Stvar se prižge v trenutku in potem...
Mater, nimam pojma.
Gledam kot teliček v nova vrata. Hvala bogu je sam zaznal nastavitve routerja in že sem bil na netu.
Aha, tri dni sem bil brez mašine, grem nastavit e-mail. Super, nastavitev računa je zelo podobna kot v Win, kar naenkrat pa problem: "Kje za vraga je @?" Gledam, iščem tipko AltGr-ni je. Iz zagate me je po 8 uri zjutraj rešil Matijas, ki že kar nekaj časa uporablja Maca.
Uporabi Alt+Shift+2 in evo @ je tu.

Z večino gonilnikov ni problema. na koncu dolgega dne (pozabil sem omeniti, da sem vzel dopust) moram reči, da mi je Mac OS X Tiger že veliko bližj, kot je bil zjutraj.
Ko pa sem zagnal Nikon CaptureNX in kasneje še Photoshop CS2 pa sem resnično dojel, da je pred mano dejansko nova dimenzija starega hobija.

Adijo Windows!

Dost imam Windowsov. Odločitev je padla in v ponedeljek grem v Mac&Pc v Ljubljano in domov pripeljem iMac-a. Po tem, kar sem videl in prebral, sem prepričan, da je to prava odločitev.

Pred mano je lepša in predvsem hitrejša prihodnost!

Toscana ni samo ....

Toscana, dragi moji ni samo "odštekana" pokrajina, polna neverjetnih valov, vonjav in prečudovitih barv...
... iger sence in svetlobe, ter...
... neštetih cipres, ki same ali v skupinah razbijajo pokrajino.

Toscana je tudi zibelka civilizacije in kulture... (ostanki Rimskega gledališča)... je polna srednjeveške zgodovine in spominov na premožna mesta ....
... je dežela, ki je živa in bogata, ...
... in nenazadnje, je dežela, kjer je doma Chianti, odlično, črno vino specifične arome in okusa, ter prav posebne, nemarno visoke cene.

Toscana - stara lepotica

Glede na dejstvo, da smo se štirje ( Jure Frelih-Olki, Matjaž Očko-Matias in Matjaž Intihar ) podali na dvodnevno raziskovanje Toscane, boste vsi verjetno siti Toskanskih slik, predno mi končamo s svojimi blogi.
V svojem blogu o Sečovelskih solinah sem razpravljal o tem, kako imajo vsake oči svojega malarja, pa predlagam, da gledate na naše fotke iz te perspektive.
Štirje, hop iz avta, (od tega imata kar dva med nami dva body-a) in veselo "užgi" po Toskanski fotografski idili.Vrteli smo se na teritoriju 5 mestec: San Gimignano, Volterra, Siena, San Giovanni D'Asso ter Montalcino. Eno lepše, kot drugo, pokrajina pa je tista, ki te "vrže na rit", sploh če si tam 21. januarja in hodiš naokoli pri 23 stopinjah v kratkih rokavih in se prepuščaš užitkom.
Vsekakor se še odpravim tja, saj bom skušal to nenavadno pokrajino poslikati v vseh letnih časih.
Seveda pa ta obisk ne šteje, saj ta letni čas vsekakor ni normalen.

Pa obilo užitkov v Toscani, ki še sledi ....

Resno igranje!

Za Puškarstvo Šteh sem naredil nekaj fotk njihovih izdelkov.

najbolj sem užival pri delu z gravurami. Ni kaj mojster ve kaj dela. S tem sem seveda mislil puškarja, ne sebe.




Ker je tega veliko, sem si omislil eno luštno Flash animacijo, sem pa imel kar nekaj težav, da sem jo spravil na blog.
Ampak, uspelo je!

Krka sanjava, se poigrava ....

Lep dan naju je spet zvlekel na plano. Še včeraj zvečer sva imela namen oditi na Šmarno goro. Zjutraj pa sprememba načrta. Greva na pohajanje ob bregovih Krke.
Pot je lepa (seveda zdaj, ko je suša) in ne prezahtevna, se pa vleče, saj sva maširala dobre tri ure.Takoj naju je pozdravila letalska enota "Cerkljanske aviacije".
Potem pa sva se predala tišini in zvoku lenobno tekoče Krke, katere vodostaj dosega povprečno avgustovsko raven.

Motivov ne zmanjka...

za kakšnega pa je potrebno skočiti tudi v "misjonarski položaj".Ne manjka tudi "Cerkljanska mornarica".
Naužiješ se spokoja in barvnih utrinkov.
Vmes pa te presenetijo ostanki civilizacije, ki su zaradi trenutnega toka ujeti v levem ovinku te krasne Dolenjske lepotice.
Še sreča, da bo prvi močnejši naliv vso to nesnago odplakni naprej, k našim dobrim sosedom preko naše meje.

Zimsko veselje!

Ja, res je. Pravo zimsko veselje.

Povejte mi, dragi prijatelji, kdaj smo se lahko 16. januarja od srca razveselili ljubkih znanilcev pomladi.
Spomnim se, koliko sem kot mali mulc prehodil, da sem na kaki prisojni legi našel nekaj spodaj bingljajočih prijateljčkov, da sem jih lahko materi podaril za dan žena.

Bohor žari!

Naslov bloga je vzet iz nekdaj vsem zelo poznane partizanske pesmi. Je pa hkrati prispodoba nedeljskega vremena na Bohorju.
Madona, res je žarelo.
Vroče je bilo, kot nekdaj za prvomajske praznike in edina belina (namesto snega), ki sem jo videl je bila tole:
Sonce je žgalo, kot za stavo in vrhovi smrek so dobesedno žareli.
Nebo, pa prepredeno z belimo ovčicami, modro kot le kaj.
Kjer bi moral ležati sneg, je rdeče, kot leta 1942, po hudih bitkah na Bohorju!
Spet sva se kar lepo trudila
in kratek počitek je bil še kako dobrodošel.
Na srečo sem imel s sabo dober izgovor za nešteto krajših počitkov, mojega Nikona, tako da sem budno iskal primerne motive, se oddihal in slikal (potem sem pa doma zbrisal kar nekaj deset fotk šrota, ki so nastale kot posledica mojih počitkov).

Na vrhu, pa te poplača pogled v dolino in seveda dva mrzla pira (pijem pa samo Union, saj veste, je ja bistveno boljši od vseh ostalih).

No pa nazdravje!!!

Naš heroj

Posebej na željo našega MJU-ja in tokrat še zadnjič v vašem mestu, nenadkrojljivi in nepozabni, VELIKI čarovnik Olki - NAŠ HEROJ.

Enkrat odzadaj, enkrat junaško in enkrat zadihano.

Če noče zima k meni, grem pa jaz k njej!

Nekdo je na forumu E-fotografije napisal: V nedeljo grem spet na sneg. A gre kdo z mano? Moram reči, da sem se težko odločil, saj imava z Miro po najini hudi prometni, ki sva jo doživela maja 2005 z motorjem, še vedno hude težave.
Ker je bila vremenska napoved lepa, sva dotičnega junaka poklicala in v nedeljo se nas je zbralo kar 7. Borlak z ženo, Blur z dekletom, Olki (dotični) in midva z Miro.
Pot je bila dokaj enostavna, saj je Olki predvsem zaradi naju izbral lahko pot na Kofce, ki pa je bila kar precej ledena. Do koče je šlo zlagoma in v strokovnih debatah, ki so bile nemenjenu lovljenju sape.
Pri koči smo si privoščili počitek, saj smo bili na smrt utrujeni
Potem pa še naprej do sonca, saj ga pri koči ni bilo.
Ko pa smo prebili meglo, pa razgled, "da dol padeš".
Celo snega je bilo, vendar ravno za pokušino.

Tudi vam, ki niste bili z nami, še nekaj za pokušino:

Nadaljujem, kjer sem ostal

Ne dolgo nazaj, okrog Božiča mislim, sem razpredal, kako je nekaj hudo narobe (kar se vremena tiče) in prav nič se ni spremenilo. Namesto uživanja na snegu, še vedno hodimo okoli po jesenski pokrajini.
Lep, sončen popoldan (bilo je 30.decembra) je nudil lepe pogoje za foto sprehod po okolici Krškega.
Sremič res nudi fotografu motive, ki so vredni, da se ujamejo v trenutek.
Tudi Olki, ki naju je obiskal s svojima damama, je naredil nekaj škljocev.

Pogrešam že sneg, saj je nujno, da omogoči zemlji počitek, jaz pa bi se rad spopadel z zimskimi motivi, nastavljanjem EV-ja in WB. Rad bi že ujel v kader kako ledeno svečo in veje, ki se šibijo pod debelo snežno odejo.