Po bivši Jugi - 5. del (Crni Drim - Vardar)

Takole, najin dopust se je prevesil v zadnjo tretjino, tako da se bo tudi zgodba počasi končala. Obljubim, da je na temo potepanja "Tam doli" samo še en del.

Načrt po prespani noči v Ohridu je bil sledeč: Po dolini Črnega Drima, do Debra in potem na Tetovo ter čez mejo na Kosovo in poiskat prenočišče v Vrnjački Banji. (Naj vam šepnem, da je bil to račun brez krčmarja).

Iz Ohrida sva se podala do bližnje Struge, prav tako mesta ob Ohridskem jezeru. Tudi tu sva pričakovala trume turistov, pa je bilo mesto prazno. Kmalu sva ugotovila zakaj. Celo mesto je naseljeno z Albanci in Turistične agencije Struge sploh ne omenjajo. Dokaj hitro sva zavila v dolino Črnega Drima.

Po nekaj kilometrih vožnje se pojavi znak: "Cesta je široka 4,5 m! Vozite na lastno odgovornost!".

V kanjonu so le redka mesta, kjer lahko ustaviš in se umakneš iz ceste, zato so vsi posnetki narejeni med vožnjo, iz avtomobila in vsi posnetki so Mirino delo.

Za presenečenje je poskrbel sam Črni Drim. Bila sva namreč prepričana, da se le ta izliva v Ohridsko jezero. Napaka, izvira v Ohridskem jezeru v Strugi na nadmorski višini 695 m in zapusti Makedonijo v mestu Debar na višini 476 m. Svoj tok nadaljuje po Albaniji in skupaj meri 56 km.

Pred Debrom se ustvari akumulacijsko jezero in Drim se malo umiri. Občasno opaziš tudi kako vasico.
Tudi življenja ob sami vodi je malo več, kot v zgornjem toku.

Debar, mesto kjer sva imela namen pojest kosilo.
Ko sva se ustavila v lokalu, da bova popila kavo, so naju (ne mene, temveč Miro) spremlajli nejeverni pogledi. Tudi albansko govoreči natakar si je mislil: "Halo, kaj počne v mojem lokalu ženska? To je vendar bogokletno!" Seveda pa sva kavo dobila in v miru popila.

Apetit naju je minil in s kar največjo hitrostjo sva jo mahnila naprej proti Gostivarju. Mimo jezera Mavrovo, ki je hkrati tudi področje narodnega parka obdanega s tremi gorstvi Korab, Šar Planina in Bistra. Tu se pokrajina malo odpre in cesta se razširi. Široka je že 5 m.

Tu se začne dolina reke Vardar. Voda prične v nekem trenutku teči v nasprotno smer, kot je do sedaj.

Še vedno pa je prebivalstvo pretežno Albansko in vera je muslimanska.

Napisov v cirilici ni že nekaj časa. Ko sva prišla v Tetovo, sem dobil občutek, da sem zgrešil cesto in pristal nekje v Arabskih deželah. Tudi kažipoti so bili v Albanščini. Prometni kaos popoln, na cestah vse, od konj, vozov, trektorjev, pešcev in na kupe smeti. Lakota se ni upala oglasit in urno sva nadaljevala proti meji med Makedonijo in Kosovim.

Na meji pa nova zgodba. Carinika na obeh straneh nista znala srbo-hrvaško. Oba sta govorila Albansko. Potem je od nekje prišla svetlolasa policistka, ki nama je razložila, da ZELENA KARTA, za Kosovo ne velja, ker je še vedno vojno področje. Torej morava plačati zavarovanje za avto in sicer je najmanši znesek 50€ in to za 15 dni.

Odločila sva se, da obrneva in se odpeljeva proti Skopju in tu se je še kako izkazal GPS, saj sem izbral pot čez okoliške vasi, ker pod nobenim pogojem nisem več želel peljati čez Tetovo.

Odpeljala sva se še naprej od Skopja proti meji in v Kumanovem sva prišla do dostojnega obroka in postelje v "civilizaciji".